Sprehod po Splitu

Ob svetovnem dnevu avdiovizualne dediščine Slovenska kinoteka predstavlja nekaj eksperimentalnih klasik iz Splitskega arhiva. Kuratorka Sunčica Fradelić iz Kino kluba Split je filme že pred ogledom predstavila kot stare zaklade, ki jih novejši projekti nikakor ne morejo preseči. Kuratorka si je do rečenega želela razviti kritično mnenje in začela odkrivati stare Splitske mojstrovine, ki jih je 27. 10. 2022 približala tudi v Slovenski kinoteki.

Začetnik Kino kluba Split je hrvaški režiser Ivan Martinac, rojen leta 1938 v Splitu. Monolog o Splitu (1961–62), 16-mm črno-beli kratki film brez dialoga, spremlja instrumentalna glasbena podlaga, na katero je film ritmično zmontiran. 

V grobem film prikazuje atmosfero Splita — večji del filma je sestavljen iz dokumentarnih posnetkov ljudi, ki se sprehajajo, trgujejo, družijo, poležavajo na plaži, se sončijo in preživljajo čas v svojih domovih. Poleg ljudi je avtor med impresije mesta vključil tudi arhitekturo (predvsem okna), nagrobnike in kipce na pokopališču. Izmenjava različnih motivov je zelo sugestivna. Avtor kadre živahnih ulic in plaže prekinja z izseki pokopališča. Izmenjava pokopališča in ljudi na plaži preseneti, saj se sprva se zdi, da so ležeča telesa trupla in nezadovoljni prebivalci, ki poležavajo na plaži. Tako avtor opozarja na zgodovino, na minljivost in na predhodne prebivalce Splita, ki živijo naprej v njihovih naslednikih. Številni križi kažejo na versko pripadnost prebivalstva. 

Ogromen del posnetkov ljudi, ki vzbudijo občutek opazovanja, je posnet z zgornjih rakurzov in celo s ptičje perspektive. Ko se tovrstni posnetki izmenjujejo z obrazi ljudi na nagrobnikih, se zdi, kot da bi predniki prebivalcev Splita od zgoraj opazovali svoje naslednike. Z zgornjega rakurza je posnet tudi uvodni kader moških nog, ki se sprehajajo po kamnitih tleh Splita podnevi. Temu kadru je zelo podoben tudi zaključni kader nog, ki se sprehajajo po Splitu ponoči in skupaj s prvim tvorita krožno strukturo sprehoda po Splitu. 

Martinac Split prikaže v mnogih različnih izrezih. Od detajla zidu do totala narave. A ne glede na rabo totalov, večina posnetkov ne nudi nikakršnega občutka orientacije v mestu. Npr. pri posnetkih ulic z zgornjih rakurzov zgolj kamnita kockasta tla pričajo o enotnosti njihove lokacije. Tudi posnetki arhitekture so orientacijsko skopi. Pokažejo le okna brez celotne stavbe. Ne dobimo nobenega vzpostavitvenega kadra, ki bi lokacije predstavil. 

Film je v celoti posnet iz roke. V uvodnem in zaključnem kadru pa avtor tudi hodi in s tem je dinamičnost kamere na začetku in na koncu največja. Zelo elegantni so premiki kamere skozi podhod, ko snemalec v sencah nočnih ulic Splita z nevidnimi prehodi zamenja lokacijo in nas transportira na različne dele mesta. Globinska ostrina dovoljuje pogled globoko v prostor, kar je smiselno zaradi dokumentarne narave posnetkov. Sami posnetki mesta ne prikazujejo na abstrakten način, temveč bi lahko delovali tudi kot časovna kapsula, ki na filmu ohranja način življenja prebivalcev Splita. Razviden je način oblačenja, verska pripadnost, kako so se ljudje preživljali in kaj so počeli v prostem času. Kar film poglobi in ga približa mestni simfoniji, je njegova eksperimentalna montaža.