Poezija banalnosti minevanja časa

Program Kino kluba Split sestavlja sklop kratkih filmov in predstavlja dela različnih avtorjev, ki so ustvarjali in eksperimentirali na Hrvaškem v obdobju šestdesetih let dvajsetega stoletja. Povezuje jih antropocentrična tematika, ki se odraža v motivih intime, eksistencialnega nelagodja in banalnosti vsakdana v kontrastu z minevanjem časa.

V filmu Monolog o Splitu (Ivan Martinac, 1961-62) avtor z ritmičnim menjavanjem kadrov, subtilno uprizarja nasprotja vsakodnevnega mestnega vrveža in minevajočega časa, ki nakazuje neizbežnost smrti. Menjajoče se prizore meščanov, drvečih po opravkih, ujame kamera iz višje, včasih celo ptičje, perspektive. Na pomen množice in izogibanju posvečanja posamezniku, nakazujejo premišljeni prizori teles v gibanju, katerih obrazi so usmerjeni drugam ali pa glave celo niso uprizorjene v samem kadru. Podobe mest se izmenjavajo s podobami nagrobnih kamnov s pokopališča in tako ustvarjajo atmosfero kontrasta eksistence in smrti.

Z minevanjem časa se podobno kot Martinac ukvarja tudi Vjekoslav Nakić v svojem filmu z naslovom Po potopu iz leta 1967. Vendar Nakić za razliko, postavlja v ospredje posameznika in njegovo preizpraševanje obstoja. Avtor, ki je prisoten pred kamero, v nekakšnem intimnem avtoportretu, ležeč v travi izgovarja stavke Tujca Alberta Camusa. Pristnost trenutka avtorjeve introspektive ustvarja asinhronost monologa, ki mu z zamikom sledi tišja, manj razločna ponovitev. Prizori rastlinja, ki obdaja avtorja, in morja, z asinhronostjo ter temo monologa, ustvarjajo atmosfero poetične cikličnosti Nakićevega kanoničnega preizpraševanja.

Kot osrednji motiv, se obstoj izrazito prepoznava tudi v filmu Juke Box (Ante Verzotti, 1966), vendar se tukaj občuti v kontekstu odtujenosti. Eksistencialno nelagodje se povečuje ob prizorih množice na plaži, ki postajajo zadušljivi in vzbujajo občutke istočasne utesnjenosti in odtujenosti. Ko se ponavljajoči se prizori igre z žogo nenadoma spremenijo v negativ, je predstavljena malevolentna prikrita plat, ki odtuji od prej zabavnega dogajanja. Upodobitev se ob posnetkih sonca popolnoma sprevrže in nelagodje postane neznosno.

Film Caffe Manon (Ranko Kursar, 1967) s poetičnim prikazom življenja natakarice v kavarni Manon preko mednapisov in črnega humorja oriše konflikt med osebnimi aspiracijami in bedno realnostjo determiniranih zmožnosti. Dinamična kamera sledi hitenju natakaric skozi kavarno, bežnim šaljivim pogovorom med sodelavkami in bolj redkimi prizori strank, predvsem otrok, ki uživajo v sladoledu. Veliki plani obrazov natakaric in detajli njihovih uniform in pladnjev z naročili postavljajo v ospredje dogajanja v kavarni prav te natakarice, ki so lahko v svojih uniformah in delovanju obravnavane univerzalno. Tako je lahko ta ženski lik, ki pripoveduje, katerakoli od teh natakaric. Njeno izpoved notranjih želja in prepričanost v začasnost trenutne situacije lahko pripišemo vsem mladim dekletom, ki hitijo od mize do mize, prepričana v boljšo in lepšo prihodnost. Konflikt se odraža v naveličanih obrazih, ki odražajo vdanost v usodo. Prav tako subtilno nasprotujoče deluje prizor, v katerem se ob medbesedilu, v katerem natakarica sporoča, da ne namerava preživeti celega svojega življenja v tej kavarni, dnevno živahno dogajanje spreobrne v mirno noč. Spremenjena podoba v temi svetlečega se neonskega znaka kavarne nakazuje na realnost in napoveduje neuresničitev njenih želja.

Poleg filma Caffe Manon predstavljajo ženske osrednje like tudi v filmu Deževno – nedolžna sobota (Lordan Zafranović, 1966) in Žemska (Žemsko, Dunja Ivanišević, 1968). S podobnimi izraznimi sredstvi Zafranović pristno in poetično prikaže intimnosti mladega para. Izpoved mlade ljubezni poleg ciklično ponavljajočega se medbesedila spremlja petje ptic. Intimnost je upodobljena z uporabo izključno velikih planov obrazov in detajlov kože mladih ljubimcev. Cikličnost, ki jo nakaže zadnji prizor je pravzaprav ponovitev prvega in nakazuje na naivno mlado ljubezen, ujeto v bipolarnost obupa in upa.

V nasprotju z intimo para so v filmu Žemska prikazani intimni trenutki glavne junakinje. Njeno preživljanje prostega časa je v svoji igrivi lahkotnosti romantizirano. Kot pomembno filmsko sredstvo se prepozna glasba, ki je glavni junakinji zelo pomembna. Njena glasba, ki jo posluša na gramofonu, ustvarja ritem in samo atmosfero.

Preko intimnih orisov vsakdanjega življenja posameznika in skupnosti avtorji s svojevrstnimi pristopi preizprašujejo ista vprašanja bivanja in teme minevajočega časa, odtujenosti ter drugih konfliktov, ki se vzpostavljajo v posamezniku. Skupen jim je antropocentričen pristop, vendar se zaradi specifike tematike njihova dela odražajo zelo intimno in subtilno podajajo avtorjev oseben do retoričnega vprašanja obstoja.