Picigin

Film je kot medij in izrazno sredstvo edinstveno naklonjen postavljanju in iskanju odgovorov na eksistencialna vprašanja. Medtem ko se druge umetnosti zanašajo na reprezentacijo izkustva v eni obliki (z besedami, toni ipd.), se film poslužuje vseh. Prav dostopnost človeškemu izkustvu mu omogoča, da ga tako učinkovito predstavlja, raziskuje in razčlenjuje. Zato pa so odstopi od te zmožnosti toliko vplivnejši …

‘Prekinitve’ so v določenih kontekstih lahko najbolj učinkovit dramatski element filma. Gre za načrtno uporabo sredstev, ki izkušnjo zmotijo, za poigravanje s filmskimi konvencijami in odnosom med občinstvom ter filmom. Ti odstopi vzpostavijo ali zabrišejo distanco med gledalcem in videnim ter ga prisilijo k drugačnemu dojemanju vsebine. Juke Box (1966), kratki film Anteja Verzottija, ta učinek doseže z manipulacijo filmskega traku, ki vzpostavlja odnos med posameznikom in minljivostjo. Postavljeni smo na plažo, kjer skupina mladih v pripekajočem poletnem soncu igra picigin. Izstopa oranžno-rjava, skoraj opečnata barva potnih teles, ki oddih najdejo v svežini svetlo modrega morja. Prizor pričara nostalgijo, deluje kot prijeten spomin na tople poletne dni. Ujamemo se v ritmu podajanja napihljive žoge in gibanja teles, vzdušje pa ojača živahna rock glasba, najbrž enaka, kot so jo v tistih časih predvajali na jukeboxih. Ključno vlogo v tej sekvenci opravlja kamera. Dinamično spremlja živost premikajočih se teles, ki se za žogo požrtvovalno mečejo v vodo. Na nek način se udeležuje dogajanja, četudi zgolj s pogledom. Imitira perspektivo nekoga, ki stoji na tisti plaži in nesodelujoč spremlja igro picigina. Deluje predmetno, prizemljeno, kot da ima telo. Pomen telesnosti poudarja tudi vsebnost kadrov, ki nikoli ne osamijo le enega subjekta. Zmeraj zajemajo skupino, večjo ali manjšo množico teles, ki tvorijo vtis strasti in življenja.

Atmosfero sunkovito prekine oster prehod na negativ filmskega traku, s katerim Verzotti v dogajanju namensko ustvari prepad. Stanje se radikalno spremeni, ne prikazuje več živahne igre na plaži temveč strašljivo praznino. Najintenzivnejši prehod je slikovni. Ostrino filmskega pozitiva in toplino poletnih barv zamenja opustošenje senc in modrine. Istočasno je vzpostavljen kontrast med krepostjo in gibčnostjo mladih teles ter njihovo statičnostjo in iznakaženostjo, ko do spremembe pride. Človeško podobo stežka prepoznamo, tudi glasba se preobrazi, postane počasnejša, nelagodna, ton pa skoraj zlovešč. Uporaba negativa tako predstavlja zasuk gledalčeve perspektive, prisilno preusmerjanje njegove pozornosti. Vitalnost mladosti izpodrine razkroj, ki napoveduje smrt.

 Verzotti s tem izpostavi, da življenje visi na niti, ki se lahko vsak trenutek pretrga. Obstoj je pogojen z minljivostjo, ves čas ga spremlja, četudi se ji ne želimo posvečati. Nastopi srh, pretreseno iskanje odgovora, ki pojasnjuje spremenjeno stanje. Sekvenca traja dolgo, skoraj predolgo, ko jo prekine presenetljiv vžig filmskega traku; katarza po razvlečenem stanju pogube in brezupa. Prizor pred nami razpada v odtenkih oranžne in rdeče, ne gre le za zaključek zgodbe, temveč za absoluten konec. Iluzija filmske projekcije je prekinjena z dobesednim sežigom medija, na katerem se predvaja. Razpad je popoln. Ne gre za kontemplacijo, temveč za izbruh, za surovo izražanje odpora, strahu, na neki ravni tudi prisilne sprijaznjenosti z minljivostjo. Filmski trak je tako dvakrat neposredno uporabljen kot nosilec eksistencialnega strahu. S prehodom na negativ povzroči nelagodje, pojavljajo se vprašanja in želja po izhodu. Nato pa ponudi odgovor – vžig. 

Vredno je omeniti, da je film nastal med hladno vojno. Politična trenja tistega časa in grožnja jedrske vojne sta v ljudeh vzbudila eksistencialno tesnobo. Vsak trenutek je bil prežet s pričakovanjem katastrofe, popolnega opustošenja, zato pa je minljivost in relativna trivialnost posameznikova življenja tičala v zavesti mnogih. Posledično je mogoče film dojemati kot dobesedno uprizoritev ‘poka’, popoln izbris življenja, ki ga predstavljajo jedrska orožja; tema, ki je danes srhljivo aktualna. Vendar dolgoživost Juke Boxa presega možnost aktualizacije vsebine. Relevantnost ohranja zaradi izvirne manipulacije filmskega traku, s pomočjo katere eksistencialna tematika preseže okvirje filmske projekcije in postane univerzalna.