Bitka poželenja in ljubezni

V družinsko grobnico vlomita moška, da bi se polastila premoženja umrlega dekleta Catherine. Medtem potres razlije sod strupenih odpadkov, ki Catherine obudijo v življenje … Tako se začne Živa smrt (La Morte vivante, 1982) Jeana Rollina, v kateri prizore grozljivega nasilja prepletata erotika in ljubezen.

V življenje obujeno Catherine vodi nenasitna želja po krvi: žrtev ne izbira, živ ne ostane nihče, ki ji stopi na pot. Kot omamljena manično in brezciljno tava po sobanah graščine, svojega nekdanjega doma, včasih tudi gola, a tu in tam ji krvoželjne misli presekajo nežni spomini na ljubezen iz otroštva – prijateljico Hélène, ki se po Catherininem nemem klicu vrne v graščino. Tako se v Catherine počasi začne prebujati zavest, razpeta med trpljenjem, ki ga povzroča drugim, in bolečim, nenasitnim poželenjem. Človeškost v njej se bori z neizprosno slo, ki jo (dobesedno) hrani Hélènina sebična ljubezen. V strahu, da bi Hélène Catherine znova izgubila, ji v svoji zablodi hladnokrvno priskrbi naivne žrtve, ki jih Catherine nevzdržno pokonča. Kljub temu da Catherine to življenje prinaša le bolečino, jo želi Hélène na vsak način obdržati pri življenju.

Na počitniškem oddihu v bukolično francosko pokrajino prav takrat vdre ameriški par. Ženska v objektiv fotoaparata zajame domnevno mrtvo dekle – Catherine – in se odloči priti skrivnosti do dna. Tako Američana (sicer stereotipno zaznamovana s spolnimi vlogami – moški kot razumen, razmišljujoč, medtem ko žensko vodijo čustva) delujeta kot glas razuma, iščeta racionalno razlago »pojava« Catherine. A v tem fantastičnem kontekstu erosa in tanatosa, je tudi zanju pogubna radovednost, njuna nenasitna želja po resnici.

Medtem ko je poželenje, kljub impulzivnosti, lahko obvladljivo skozi zavedanje oz. samonadzor, se ljubezen kaže kot neukrotljiva sila. Skrajnost poželenja je prikazana s portreti – bližnjimi plani obrazov Hélène in Catherine, kjer jima nebrzdanost kar iskri iz oči. Nasprotno so prizori njune medsebojne naklonjenosti – nežne ljubezni – posneti v daljnem planu, ki v kader zajame obe. Hélène (in preko nje poosebljena ljubezen) je večinoma prikazana v položaju moči – v skupnih prizorih s Catherine je vedno oblečena, medtem ko je Catherine večkrat gola. Poželenje je tako prikazano kot manjvredno, kot tisto, vodeno iz (vampirskega!) telesa. A izkaže se, da sta obe sili skrajno pogubni.