Feminizem z velikani

Napad velikanke (Attack of the 50 Foot Woman, 1958) režiserja Nathana Jurana je svojevrstna grozljivka, za katero se zdi, da to niti ne želi biti, in dopolnjuje avtorjev opus filmov, ki tako ali drugače posegajo po znanstvenofantastičnih elementih.

V ospredje dogajanja sta postavljena zakonca Archer: Nancy, alkoholičarka iz premožne družine, in Harry, za tiste čase tipični predstavnik barskih lahkoživcev. Preko njunega odnosa Juran že od uvodnega kadra slika podobo ameriške družbe poznih 50. let 20. stoletja, ki jih tekom zgodbe dodobra obrne na glavo.

Vse se začne z nedolžnim spogledovanjem (ne)zvestega moža v baru, besna Nancy pa jo z avtom odvihra v puščavo, kjer, medtem ko se Harry nič kaj zaskrbljeno zabava z ljubico, sreča vesoljski satelit. Velikanski Nezemljan, očitno takisto materialno usmerjen kot ljudje na Zemlji, seže po njeni diamantni ogrlici, a Nancy uspe pravočasno pobegniti. Pripetljaju labilne ženske, ki se je (v preteklosti) že srečala s psihiatričnim zdravljenjem, ne verjame nihče.

Nadaljnji potek dogodkov je bolj kot ne zanimiv predvsem zaradi načina, kako se prepletajoči stranski motivi zlijejo v eno od dveh glavnih (presenetljivih) tem – feminizem. Gledano z današnje emancipirane percepcije enakopravnosti žensk, se zdi egalitarnost, prikazana v filmu, celo nekoliko groteskna. Razuzdani Harry bo točil pijačo in izdana Nancy bo odločno pila, poleg tega bo on tisti, ki bi, ob morebitni ločitvi, iskal način do ženinega denarja in ne obratno. Vendar ta (znanstveno)fantastično enakovredna (oz. v nekaterih trenutkih celo prevladujoča) vloga Nancy kot predstavnice ženskega spola nad moškimi ni samoumevna. Možnost, da prekrši ustaljene družbene konvencije izvira iz njenega bogastva. Za to, da se svet začne vrteti v drugo smer, je očitno potrebnega le dovolj ekonomskega kapitala.

Še vedno pa zgoraj našteto tudi v »deželi svobode in priložnosti« ne zagotavlja, da, če bo dejanje za odtenek preveč odklonsko (kot je npr. srečanje z vesoljci), ustrezne državne službe posameznika ne bodo napotile v psihiatrično institucijo. Groza se na filmskem platnu slika predvsem skozi motiv odrivanja posameznika na rob družbe. Nancyjina duševno nestabilna preteklost (ter sedanjost) se pretvorita v fizične simptome, ki se kažejo v nenadzorovani rasti (spreminjanje v velikanko). Dvojna ekspozicija še izraziteje potegne črto med »normalnim« in »nenormalnim«. Velikanka je tujek, družbeni izloček, nujen primer za pospešeno (medijsko) marginalizacijo. Še preden pa se ga lahko izpljuni, ga morajo dodobra prežvečiti še vsi represivni organi (policija, doktorji, medicinske sestre).

Preprosta zgodba ponudi več, kot se zdi na prvi pogled. Avtorjevi ideali (oz. ideje), podani skozi kontekst časa, na koncu umrejo skupaj z Nancy. Morda nam Juran nekoliko duhovito in samoironično sporoča, da je za uspešno feministično gibanje potrebno še kaj več kot Nezemljani in velikanke.