Klasična grozljivka

Ko pomislim na grozljivko v najbolj klasičnem možnem smislu, sprva pridejo na misel scene odročnih hiš, kjer ima serijski morilec popolno oblast nad prikazanim teritorijem. Spekter likov, ki eden za drugim umirajo, na koncu pa preživi osrednji junak. Še vedno smo tu (We Are Still Here, 2015) režiserja Teda Geoghegana pri tem ne zaostaja v prikazu. prav takšnega načina pripovedovanja. V zaspanem, v meglo in sneg zavitem mestecu v ruralni Novi Angliji se vseljujeta travmatizirana zakonca Anne in Paul Sacchetti, ki jima je pred meseci umrl sin v prometni nesreči. Anne je v globoki depresiji in selitev naj bi po Paulovem mnenju pripomogla k izboljšanju njenega stanja. Zaradi depresije in posledično večje občutljivosti, jo že ob vstopu v hišo obidejo slutnje. Paul pa se skeptično izmika pogovoru o domnevnih višjih silah. Čudaštvo izkušnje poveča obisk dveh sosedov, ki jima na nenamerno zlovešč način povesta, da hiša potrebuje družino. Obenem pa taista soseda Paulu preda listek z zapisom »čim prej odidita!«.

Kar film loči od podobnih prikazov paranormalnih aktivnosti in paranoje, so domišljeni vložki humorja in vizualnih posebnih učinkov. Zdi se, da se bo stopnjeval do stopnje visoko-oktanske verižne morije, a presneti z umirjenim kadrom. Zvočna kulisa ne igra posebne vloge. Za razliko od filma Ko pokliče neznanec (When A Stranger Calls, 1979), v katerem dramatična glasba vsakič napove napad morilca, tukaj pojavitev demona pospremi le sunkovit hrup.

Zaradi odročne lokacije stare hiše, filmu ujame občutek nerešljivosti likov, vpletenih v okultistično zgodovino, ki prežema celotno mesto, v katerem si morajo varnost in red ustvariti prebivalci sami.