»Dostavljavci hrane smo kot sipine peska, ne moremo se združiti. Vsak le poskuša preživeti.«*
Delo dostavljavca hrane se zdi eno izmed tistih samoumevnih poklicev, kot so recimo vozniki javnega prometa in poštni uslužbenci. Z njimi nimamo stika razen ob predaji hrane, ko nam zaželijo dober tek, dogovor in plačilo naročila namreč potekata prek posrednika.
O njihovi nevidnosti se v uvodu v film Sanjska dostava (Dream Delivery, 2018) sprašuje tudi avtor Yuan Zheng, ko jih statične sredi puščave z večkratno ekspozicijo v tehniki, ki vizualno spominja na VHS kasete, portretira v polbližnjih planih in totalih. Prosojno prekrivanje podob meri na njihovo množičnost in neopaznost. Mimo različnih barv uniform se vsi zdijo enaki, kar še poudarja pogovor v off-u o njihovi nezapomnljivosti – so le storitveni delavci, ki omogočajo izpolnjevanje človekove osnovne potrebe, hranjenja.
Počasni ritem Sanjske dostave je v nasprotju z dinamiko poklica dostavljavca, ki je venomer v gibanju, vedno se mu mudi, da bi čim prej izpolnil naročilo in da bi jih izpolnil čim več. Glas v off-u pove, da bi tisti, ki je neprestano v gibanju, v sanjah moral mirovati, tako skozi opazovanje mladega spečega dostavljavca film odpotuje v sanje. Te ponovno v VHS videzu na humoren način predstavijo njihov poklic. Tako jih recimo speče na stopnicah ob velikih cvetličnih loncih film primerja s tulipani raznih barv, nekateri so rdeči, drugi rumeni … Barve kažejo na pripadnost različnim dostavljalskim podjetjem, a zdi se, da to za njih nima nikakršnega pomena, delo je povsod enako. Zanimiva je tudi izbira lokacije v puščavi ob grškem Partenonu in egipčanski Sfingi. Aplikacije dostave hrane namreč omogočajo vpogled v število prevoženih kilometrov vsakega delavca, pri čemer avtor ugotavlja, da je količina enakovredna poti iz mesta Lanzhou, v katerem se nahajajo, do Grčije. Sladkost trdnih sanj utrujenega dostavljavca prikaže tudi poetični prizor statičnih dostavljavcev sredi prostrane pokrajine malih vetrnic – so mirujoči sredi gibanja. Lahko bi ga povezali z vlogo dostavljavcev v času pandemije. V nasprotju s prizorom so bili v času popolnega zaprtja namreč oni tisti, ki so se gibali po mirujočih mestih.
A sladkost sanj je daleč od realnosti, kar nakaže črno-beli posnetek varnostne kamere, ki prikazuje hudo prometno nesrečo, v kateri avtomobil zbije dostavljavca. Delo dostavljavca hrane namreč velja za eno izmed težavnejših in najslabše plačanih del, ki ga večinoma opravljajo mladi brez visokošolske izobrazbe in priseljenci iz revnejših provincialnih okolij. Na dostavo so običajno plačani manj kot en dolar, pogosta je praksa dela na črno, zaradi česar nimajo ne zdravstvenega zavarovanja ne socialne podpore. Februarja letos je tako odmevalo dejanje enega od dostavljavcev, ki se je v protestu nad slabimi razmerami in nepravičnim obravnavanjem polil z bencinom in zažgal. Zaradi boljših pogojev je namreč želel zamenjati delodajalca, kar mu je trenutni delodajalec preprečil z neizplačilom plače. Izkazalo se je, da je protestnik delo opravljal zato, da bi lahko kril šolnino za študij svoje hčerke.2
Kitajska velja za globalno velesilo, katere gospodarstvo je po pandemiji hitro okrevalo, a hitra stabilnost, h kateri sta sigurno pripomogli strog nadzor države, ima tudi svojo temno plat. Konkurenca podjetij je namreč tako huda, da so ti pripravljeni čas in ceno dostave spustiti tako nizko, da so pogoji doseganja norme praktično nemogoči. Protest v obupu pa ni kaj dosti pomagal, podjetje bo krilo stroške okrevanja in dostavljavcem namenilo nekaj minut več za dostavo naročila, pri čemer je sedaj uporabnik tisti, ki se odloči, kako hitro mora dostavljavec prinest hrano.3 Dostavljavec tako prehaja iz rok delodajalca v roke naročnika, pri tem pa ostaja le nevidno sredstvo, ki neopazno drvi po mestnih ulicah.
- *Su, Alice. 2021: »Why a takeout deliveryman in China set himself on fire«. Los Angeles Times, 2. februar, 2021. Dostopno na: https://www.latimes.com/world-nation/story/2021-02-08/why-takeout-delivery-man-china-set-himself-on-fire; pridobljeno 17. 8. 2021.
- Ibid.
- Ibid.