Sodobne virđine
Družbeni pojav virđin izhaja iz 15. stoletja. Bil je del Kanuna, koda albanskega princa Lekëja Dukagjinia, po katerem so se ravnala severna albanska plemena, kasneje pa so navado prevzela tudi ljudstva iz Dalmacije, južne Bosne in Hercegovine, Črne Gore in Severne Makedonije. Uvedel je možnost, da je ob odsotnosti moškega v družini njegovo vlogo prevzela ženska. V primeru smrti očeta in njegovega naslednika je mesto glave družine običajno pripadlo najmlajši hčeri. Zato da je lahko postala virđina, je morala biti devica, se zavezati k celibatu in opustiti svojo ženskost. Krilo je zamenjala za očetova oblačila in družba jo je začela dojemati kot polnopravnega moškega. Družila se je z moškimi, z njimi je pila rakijo, lahko je kadila in nosila uro. Mošejo je obiskovala na moški strani in opravljala plačano delo, hišna opravila pa je prepustila ženskam. Na plesih je prevzela vlogo plesalca, ženske so v njeni prisotnosti tudi zardevale.1
Izumirajoči običaj, ki naj bi po antropoloških raziskavah obstajal le še na severu Albanije, zadnje virđine pa naj bi imele že krepko čez petdeset let, je po besedah režiserke Katarine Rešek – Kukle predstavljal glavni navdih za njen hibridni, videospotovski film Sestre (2021), ki prikaže življenja treh prijateljic v zgodnjih dvajsetih in njihovo spopadanje z družbo. Dogajanje se odvija v blokovskem naselju, v katerem prebivajo predvsem priseljenci iz bivše Jugoslavije in njihovi potomci. Mednje spadajo tudi protagonistke Sina, Mihrije in Jasna, ki jih film približa s pogosto uporabo velikih planov. Njihov nekonvencionalni izgled – sive ohlapne trenerke s strogo polizanimi lasmi, spetimi v nizek čop – in deško obnašanje v okolju, prežetim s patriarhalno miselnostjo, pogosto izzoveta neodobravanje. Provokacije, na katere se burno odzovejo, se neredko sprevržejo v nasilne obračune, prikazane z vrtoglavim gibanjem kamere. Ena izmed njih jo tako iz divjega prepira nekega para odnese s plavim očesom – da bi zaščitila dekle, se spravi na njenega fanta. Spet druga ob zbadljivki »nore lezbijke« z besnim zaletavanjem v provokatorja skorajda izzove pretep v nočnem klubu. Nasilje doseže vrh v prizoru sprva nedolžne košarkarske igre proti okoliškim tipom. Ko po nekaj preigravanjih in zadetih koših ob vodstvu deklet začnejo padati zbadljivke in grožnje, se vname pretep. Mihrije se znajde ujeta v nasprotnikovem primežu, ki jo ob žaljivih komentarjih začne otipavati. Prijateljici ji poskušata pomagati, a jima ne uspe. Moški v bližini se pri tem zabavajo.
Pobeg pred okoljem, v katerem dominirajo moški, predstavlja glasba, kar nakazujejo videospotovski prizori, ki jih stilistično zaznamujejo ples, uporaba nasičenih barv in počasni posnetki. Glasba poleg ustvarjanja atmosfere poda tudi komentar. Kot je v pogovoru po projekciji povedala avtorica, ji glasba vselej služila kot navdih, pogosto jo jemlje za ogrodje, okrog katerega zgradi prizor. Tako recimo dekleta predstavi skozi ples Mihrije, ki jo zaigra plesalka Sarah Al Saleh. V off-u slišimo Pusti modu Zdravka Ćolića, zbadljivo pesem o pedantno urejenih dekletih. Avtorica jo je uporabila tudi zaradi njenega pomembnega statusa v jugoslovanskem popu.2 V nočnem klubu rdeče in modro ožarjena plešoča dekleta plešejo na popularen komad v »subkulturi urbanega turbofolka«3, Vatikan Vuka Moba. Uporaba glasbe kot elementa pobega je zanimiva tudi z vidika, da imata dve od dekleti težave s sluhom, zaradi česar uporabljata slušni aparat. Morda je prav ta ranljivost razlog, ki je sprožila borbenost v dekletih. Zdravstvene težave s sluhom bi lahko razumeli kot metaforo razmerij moči v okolju, v katerem živijo. Dekleta morajo za kljubovanje masivnimi tipom veliko trenirati, a izkaže se, da včasih tudi to ne zadostuje – takrat jim na pomoč priskoči skrivnostna zaveznica Fantasy.
Rešek je zavezništvo med transvestitom Fantasy in dekleti opisala kot srečanje dveh svetov, ki sta za postbalkanski svet neustrezna: »Družbeno nefunkcionalna ženska, ki ne zna in noče sprejeti svoje družbeno dodeljene vloge, in ženska z nefunkcionalnimi rodili«, ki si pomagata »prepoznati lastno vrednost in se povzdigneta nad predstave okolja«.4 Če se osredotočimo na prvi svet, se zdi vredno vrniti se k pomenu virđine v skupnosti. V primerjavi z dekleti, ki zavračajo tradicionalno vlogo ženske, virđina ni zavrnila vloge, ampak jo je zamenjala za moško, pri čemer je še izpolnjevala željo očeta. S prestopom ni pripomogla k večji enakopravnosti družbe. S prevzemom moške miselnosti se je dvignila nad ženske in še naprej utrjevala patriarhalni sistem. Družba, prikazana v filmu, se zdi poenostavljena, večinoma jo predstavljajo le moški, predstavljeni kot hudi seksisti. Ženske pa poleg deklet predstavljata mama z dojenčkom in ponižano dekle, ki jo sredi dvorišča pretepe ljubimec. Trojica za upor prevzema vzorce moškega obnašanja, s povijanjem prsi in ohlapnimi oblekami želi zakriti svojo ženskost tudi navzven. V svetu Sester se zdi, kot da je edini izhod iz podrejenosti upor skozi posnemanje moškega. Ravno to pa vrača nazaj v čas virđin, ki naj bi izumirale prav zaradi večje enakopravnosti.
- 2008: »At home with Albania’s last sworn virgins«. The Sydney Morning Herald, 27. junij. Dostopno na: https://www.smh.com.au/world/at-home-with-albanias-last-sworn-virgins-20080627-gdsjs1.html?page=fullpage#contentSwap1; pridobljeno 20. 8. 2021.ž