Draga, ne boš verjela – preživljanje nas formira

Vsak ima svojo zgodovino. Kako se prebija skoznjo, določa vedenjski vzorec, ki se ga uči sproti. Pri tem se izogiba padcu, drugače je slejkoprej eden prvih, ki pade. Boji se lahko zamer, posledic, katerekoli bolečine, v splošnem neprijetnosti ali v kratkem konca trenutnega bistva. Kdor beži, se spotakne v požiralnik ali pa ga za volanom poišče usoda, da izgubi glavo. Preprostih sestav življenja se lahko zavedamo, a nas to še ne odreši tegob. Protagonist Daslan se zaveda vpliva začetnih let življenja na naše odnose z ljudmi, prepolne kompenzacij, pa je vseeno raje ujet v nezdravem razmerju z zelo nosečo ženo.

V filmu Ljubica, ne boš verjela (Žanym, ty ne poveriš’, 2020) je prvi ubit šef mafijozo, ki usodi brezpogojno zre v zrklo. Niti izguba očesa ga ne zamaje in njegov širok gobec ga pahne v smrt. Smrt je tudi začela srd antagonista, ki vznikne zaradi prometne nesreče. Je namreč eden redkih nesrečnežev, brezimni zlikovec, ki je odkril svojo nesmrtnost – plačal jo je z izgubo svojih bližjih. Preostane mu le še asocialno bivanje, ki deluje antisocialno. Agresor se na poti do svoje zmage ne ustavi, s čimer kopiči sovražnost, tako brez pomisleka končata groteskna perverzneža, lastnika edine črpalke sredi stepe.

Daslan in prijatelja navzven ne merijo moči. Tako preživijo. Sem in tja so ranjeni, a prebolijo. Pripravljeni so se prilagajati situaciji, kar tudi sami prepoznajo krepostno: svojih kompleksov kljub vsemu ne prerastejo. Prvi prijatelj, devičnik, se ob potapljanju za nadaljevanje življenja ponudi preleviti v borca, vendar se še naprej drži svoje osebnosti, omejene moškosti. Drugi, glavni voznik in novopečeni Van Gogh usodo že drži z vrvjo v rokah, a le za čas nujne epizode, potem se postavi nazaj v svojo pozicijo nevtralnega udeleženca. Daslan med pobegom od neprijetne zveze ugotovi, kako je hlapčevstvo njegova želja; za ženo vse, le zato, da preživi. Film je lepa ilustracija absurdnosti človekovega gona.