Femme fatale kmečkega turizma

Ruralna Sardinija, domovanje starca Constantina (Gavino Ledda) v filmu Assandira (Salvatore Mereu, 2020) trči z urbanim okoljem, ko iz Berlina pripotuje njegov sin Mario (Marco Zucca) s svojim dekletom Greto (Anna Konig). Pripoved se razvije kot popotovanje skozi Constantinove spomine. S premišljeno uporabo bližnjih planov se vzpostavi intimna pripoved v obliki klasične detektivke, pomemben akter katere je tujka Greta, ki vstopi v njegov svet in ga usodno spremeni.

Constantin vzpostavi do Grete sprva zelo hladen odnos, ker mu je pred leti »vzela« sina Maria, ki se je z njo preselil v Berlin. Do tujke drži distanco tako, da se tudi v njeni navzočnosti s sinom pogovarja v sardinskem dialektu. Greta kljub Constantinovi sovražnosti vzljubi preprosto kmečko življenje. Vzdušje zadržanosti in tujstva se razblini, vznikati začnejo občutki domačnosti. Spremembe v njunem odnosu se odražajo tudi v kostumografskih odločitvah. Ob ležernem preživljanju prostega časa ob bazenu Greta svoje poletne obleke zamenja za kopalke, v katerih se potika okoli hiše in zapeljuje Constantina.

Constantinu postaja privlačna. Avtor spremembo odnosa poudari tako, da Greto prvič prikaže v totalu. Uporabi ga v prizoru, ko Constantin skozi okno opazuje Greto med pozibavanjem na gugalnici. Total preseka z atmosfero omejenosti, tudi klavstrofobičnosti, ki jo do tega trenutka ustvarjajo bližnji plani, in opozori na Constantinov notranji premik – začne se zanimati za njeno urbano eksotičnost.

Z vzpostavljeno avtoriteto začne Greta ob podpori Maria v Constantinovo okolje uvajati spremembe. Zaradi svoje idealizirane predstave o ruralnem življenju se ji porodi ideja o kmečkem turizmu, s katero bi z Mariem lahko dobro zaslužila. Constantina prepričata, da si ponovno nadane pastirska oblačila, ki jih že dolgo ni uporabljal. Podobno si tudi Greta odene posebno obleko Constantinove pokojne žene, ki spominja na nošo. V Gretini režiji tako začnejo uprizarjati namišljeno, idealizirano ruralno življenje pastirjev na otoški Sardiniji. Pretirana nasičenost s tradicionalnim izmaliči pristno okolje.

Dejavnost privabi mnoge turiste, mnogi se zaradi prijazne in karizmatične Grete celo odločijo na kmetiji ostati. Med njimi se začnejo prepletati prijateljski odnosi. Ob tem se Constantin počuti nelagodno. Njegovo počutje se odraža tudi v prikazu likov turistov. Constantinu se zdijo tuji, nenavadni, govorijo jezike, ki jih ne razume. Tako avtor turiste naslika črno-belo in površinsko. Odmaknjen od vsega dogajanja, Constantin ne prepozna resnične dinamike, ki se začne razvijati znotraj skupnosti.

Constantin razkrije, da se Greta, Mario in turisti tajno udeležujejo orgij, za katere se napravijo v kostume živali, in oblikujejo svoj kult. Constantinu se razodene, kako sprevrženo je postalo njegovo domače okolje. Avtor tako poda kritiko črno-belemu prikazovanju opozicije ruralno-urbano in opozori, da obeh svetov ni vedno najlažje preplesti.