Od podaje do podaje do končne zmage

Režiser celovečernega dokumentarca Čarovnice iz orienta (Les Sorcières de l’Orient, 2021) Julien Faraut se je s ‘čarovnicami’ srečal po naključju, ko je v njegovo malo knjižnico filmov vstopil francoski trener odbojke. Prinesel mu je posnetek tekme legendarnih odbojkaric, ki je Farauta povsem očaral. Bil je namreč skoraj identičen prizoru tekme v animeju, ki ga je gledal kot otrok. Hitro je ugotovil, da je tega in številne druge animeje navdahnila zgodba ‘čarovnic’.

Vpliv režiserjevega deja-vuja ob ogledu dokumentarnega posnetka tekme odzvanja v montaži tekem legendarnih Japonk. Pri montaži se je Faraut soočal s pomanjkanjem dokumentarnega materiala – dokumentarnega gradiva je imel manj kot pol ure –, zato je ‘praznino’ zapolnil z izseki animeja Attack No. 1 (1968). Slednji se izmenjujejo, dokler se v ritmu dogajanja s ponavljajočimi gibi in dinamično kamero ne zlijejo v enovito celoto.

V luči takšnega pristopa neverjetna spretnost odbojkaric živo izstopa in vzdevek ‘čarovnice iz orienta’, ki jim pripisuje nadnaravne sposobnosti, ne zveni več slabšalno, čeprav so jim ga dodelili zahodni mediji v času njihovega vrhunca. Njihova podobnost z liki iz animeja je v filmu igrivo prikazana z barvnimi okvirčki, v katerih se izpiše njihovo ime, položaj na igrišču in posebna vrlina. Če jih okvirčki zarišejo kot skoraj nadčloveške like, jih podobe njihovega vsakdana kot sedemdesetletnih prijateljic slikajo bolj prizemljeno in pristno.

Njihov uspeh je v veliki meri izhajal iz medsebojne povezanosti – skupaj so namreč preživljale cele dneve, ki so se včasih zaradi napornih treningov razpotegnili pozno v noč. Kar v njihovi zgodbi najbolj preseneti, je namreč to, da so bile pravzaprav članice hišnega odbojkarskega kluba tovarne in ne cvetober japonskih odbojkaric, ki bi trenirale v velikem odbojkarskem klubu. Tako so vsak dan oddelale svoj delavnik in nato šle na trening – konec tedna pa so obiskale kino. Ves čas so tako preživljale skupaj. Skladno s tem je tudi njihov način igranja temeljil na podajah. Njihov trener je razvil tehniko podajanja, kjer odbojkarice, da bi podale žogo, naredijo preval, a potem pristanejo na nogah in lahko takoj igrajo naprej. Kot navdih so mu služile japonske jajčaste posode z obrazom daruma doll, ki so obtežene tako, da se, če jih prevrneš, vedno znova postavijo pokonci. Delujejo kot talisman, povezujejo pa jih tudi s postavljanjem ciljev in vztrajnostjo.

Zaradi povezave z načinom igranja ‘čarovnic’ služijo tudi Farautu kot hvaležen simbol, s katerim njihov fenomen umesti v zgodovinski kontekst rekonstrukcije Japonske po drugi svetovni vojni (tako v fizičnem kot tudi političnem smislu). Sekvence njihovega intenzivnega in vztrajnega treninga se proti koncu filma prepletejo s podobami do tal porušenega Tokia in drugimi arhivskimi posnetki iz tistega obdobja. Tako razkrije drug razlog uspeha in odmevnosti odbojkarske ekipe, ki leži v splošnem psihološkem ozadju članic, pravzaprav pa tudi Japonske v povojnem obdobju nasploh. Način delovanja, ki izhaja iz specifičnega psihološkega ozadja, v filmu materializira v obliki daruma doll (ki se simbolno prenese tudi v tehniko, ki je odbojkaricam prinesla prednost), trener ‘čarovnic’ pa ga pooseblja. V sebi nosi vzporednici uspešne rešitve svojih vojakov iz dolgotrajne ujetosti v džungli med drugo svetovno vojno in trenerja, ki je z neomajnim ostrim treningom svojo ekipo iz tovarniških popoldnevov, večerov in noči pripeljal do zmage na olimpijskih igrah.