Lois Patiño v svojem filmu Rdeča luna (Lúa vermella, 2020) naslika galicijsko obalo, ki se v polmraku zdi zamrznjena v čas. Portret obalne vasi, ki ji gospoduje vsemogočno morje in kjer so ljudje prepuščeni milosti in nemilosti narave, zariše usodo mnogih mornarjev, ki so v nemirni vodi izgubili življenje. Trupla iz vode povleče potapljač Rubio (Rubio de Camelle), ki ga v lokalnem okolju spoštujejo kot heroja. A enkrat v strašni nevihti izgine tudi on.

Rdeča luna (Lúa vermella, Lois Patiño, 2020)

Ob Rubijevem izginotju obalna vas zastane. V off-u stari vaščani popolnoma mirno in poetično pripovedujejo o življenju Rubia ter se sprašujejo o njegovi usodi. Kot ujeti v čas se spojijo z okolico, ki jo avtor s statično kamero in občasnimi počasnimi premiki prikaže kot mistični živ organizem. Umirjeno vzdušje prekine le narava z valovanjem vode in živalmi, ki se prosto gibljejo po prostoru. Ritem podobe, ki v totalu prikaže bujen gozd in kmete na polju, spremeni skupina belih konjev, ki prigalopira v slikovno polje. Zares se v zvočni podlagi sliši le motive, ki so vidni v podobi. Zvok je tako temačen in srhljiv ter ustvarja vzdušje globoke meditativne umirjenosti ali molitve.

Žalujoča Rubiova mati se v iskanju odgovorov na izginotje s staroversko molitvijo vrne k okultni tradiciji dežele in na pomoč prikliče čarovnice. V okolju se pojavijo tri skrivnostne ženske, ki se počasi, a prosto kot živali in voda, premikajo po prostoru. Vaščane z izredno natančnostjo in spoštovanjem natančno preučijo, kakor da prisluhnejo elementom narave, ki jih ostali niti ne razumejo niti ne opazijo. V zgodbo, ki so jo navdahnili resnični dogodki, avtor izvrstno preplete elemente magičnega realizma. Z atmosfero magičnega realizma se zlije tudi občutek dokumentarnosti, ki spremlja podobe Rubia in vaščanov.

Magični svet popolnoma prelije stvarnega, ko se na obzorju prikaže luna, ki s svojo rdečo svetlobo obsije prostor v celoti. Dušam mrtvega Rubia in mornarjev tako vzpostavijo stik z realnim svetom, v katerem se čas ne premika več normalno, mirujoče vaščane so čarovnice prekrile z belimi rjuhami … Na galicijski obali se tako odpre portal do mitološkega sveta. Okultno je tu mogoče razumeti kot odgovor na kompleksnost vsemogočne, skrivnostne narave, ki jo človek težko razumsko doume.