Padre padrone semper certus est

Tradicija in modernost – kako obravnavati relacijo teh konceptov na ravni filmskega jezika? Avtor Salvatore Mereu v svojem novem celovečercu Assandira (2020) poskuša odgovoriti prav na to vprašanje. Kar nastane, je pripoved o ostarelem pastirju Constantinu, ki se skupaj s sinom in bodočo snaho zaplete v projekt obnove razpadajočega posestva Assandira. Priča smo ljubezenskemu trikotniku s posledicami, s katerimi film sooči gledalca že na samem začetku zgodbe – smrt, zmeda, kaos, oče na kolenih v blatu in dežju ni zmožen sprejeti sinove smrti. Soočanje s smrtjo in poskus izraziti, kaj se je zgodilo, pričneta detektivsko pripoved skozi očetovo perspektivo o odkrivanju sosledja dogodkov, ki so privedli do tragičnega konca.

V poskusu upodobitve očetovega doživljanja sinove vrnitve v rodno Sardinijo se konflikt tradicije in modernega odvija skozi interakcijo likov na simbolni ravni. Morda je prav tu treba iskati dovršenost avtorjeve filmske govorice. Kot pravi protagonistka Greta med obiskom nemške prestolnice ob pogledu na Alexanderplatz in njegov ikonični stolp: »Vnaprej sestavljene dele se najprej vzdigne v nebo in nato sestavi v zraku.« Je mogoče skozi omenjeni opis brati tudi strukturo filma samega, ki ga je režiser posvetil svojemu očetu? Zdi se, da so tudi sestavni deli filmske zgodbe vzeti iz osebne izkušnje avtorja in ponovno sestavljeni kot vaja v preslikavi, poskus v izčiščenju zunanjega pogleda na lastno razmerje z enim od staršev.

Ker film po svojem koncu vseeno izzveni z določenim priokusom, se je po ogledu težko znebiti občutka, da filmu nekaj manjka. Namig, kje iskati to luknjo, se nahaja prav v strukturi filma. Področje, za katerega se zdi, da ga skuša film zapolniti tako na nivoju dramaturške strukture kot na simbolni ravni, je namreč praznina, ki jo odpira odsotnost glavnega ženskega lika. Kot je mogoče izvedeti, je Konstantinova žena in mati tragično preminulega sina že dolgo pokojna. Njena pasivna prisotnost se skozi usodnost likov izraža kot patološka orientiranost, ki nezavedno vodi glavne like proti preroško začrtanemu koncu. Mogoče ime razpadajočega posestva, ki ga preoblikujejo v turistični park, ne nosi zaman imena Assandira!