Tradicionalnost ali modernost, to je zdaj vprašanje
Ostarel sardinski pastir Constantin kot vsako poletje na svojem domu pričaka obisk svojega sina in nemške snahe. Par se tokrat odloči ostati dlje kot le nekaj dni; namen imata prenoviti Constantinovo zapuščeno poslopje in ga urediti v turistično kmetijo, Assandiro, po kateri nosi naslov film Salvatora Mereuja (2020). Po tragediji, ki doleti njegovo družino, Constantin detektivu pripoveduje svojo plat dogodkov, s čimer postopoma razodene paradoks tradicionalne in moderne identitete.

“Voda ne more ugasniti takšnega trpljenja, niti ne sramu,” slišimo reči Constantina medtem, ko v rokah drži truplo svojega sina Maria. Slednji je umrl v požaru kmetije, za katerega sumijo, da je bil podtaknjen. Mokra, blatna in temna pokrajina obdaja Constantinov poražen izraz. Srednji plan ga spremlja skozi celoten film, redko dovoli razgledovanje po okolici. Constantin, ki ga stoično, a s čustveno subtilnostjo, odigra pisatelj Gavino Ledda, ostane osredotočen nase. Kot preprost pastir, ki nikoli ni potoval predaleč, njegova perspektiva ostane temu primerna; ozkogleda, v ključnih momentih prav klavstrofobična. Njegovi spomini so pomešani s sedanjo tragedijo, preskakovanje je nevsiljivo, kakor protagonist sam.
Njegov mir potepta sinova žena Greta, Nemka, ki jo je Mario spoznal v Berlinu. Njena visoka postava in samozavestna, a vsiljiva narava, se izkaže za pretrd oreh za Constantina. Od začetka se ji upira zaradi svojega ponosa do sardinske kulture, jezika in načina življenja. A kakor hitro se ji upira, se ji tudi prepusti. Spomni ga namreč na preminulo ženo, njegova najvišja vrednota pa je prav ljubezen do svoje družine. Greta s svojim magnetnim vplivom Constantina prepriča v darovanje sperme, ki bi ji zaplodil otroka, česar Mario ne zmore. V imenu družine in lastne želje po otroku ji ugodi. A ko ga Greta s svojim polaroid fotoaparatom razkrije v svoji fragmentiranosti – fotografira detajle njegovega obraza -, pokaže Constantinovo prikrito raztresenost in dvomljivost, ki ga na koncu privedeta do tega, da sam podtakne požar, ki ubije Maria in nerojenega otroka.
Kompleksnost Constantina odraža pokrajina, ki se jo redko vidi v totalu, s čimer avtor naslika spomine protagonista: temno in svetlo nebo, ogenj in voda vodijo od kaosa do ljubezni in nazaj. Sardinija je med antropologi od nekdaj vidna kot hram pastoralnega načina bivanja. Majhne in odročne skupnosti se morajo v turističnem boomu znajti na svoj način, velikokrat s komodifikacijo svojega načina preprostega življenja. Zunanji drugi predstavljajo nevarnost spreobrnitve načina življenja in miru, ki si ga je Constantin pridobil s trdim delom. Dihotomija mediteranskih kultur po mnenju antropologov zaznamuje pomen časti in sramu, ki skupnost deli na aktivnega moškega, ki brani čast in pasivne ženske, ki se sramujejo. Zdi se, da je vloga Grete in Constantina tu obratna. Ko detektiv izve resnico, da je bil Constantin tisti, ki je podtaknil požar, temu težko verjame. Kako bi lahko moški, ki mora braniti čast družine, ravnal ravno obratno? Poudarjanje sramu Constantin izrazi šele, ko se zave realnosti dogajanja. Seksualni eksces turistične kmetije se v konzervativnem svetu Constantina izkaže za nevzdržljivega. Njegov občutek sramu postane izgovor za sram, ki ga je čutil do svojega sina in snahe. Čas, ko mora ubraniti družinsko (otrokovo) čast pride prepozno in mu zastavi velik račun. Ideja o idealni turistično-pastoralni izkušnji se v svetu Assandrie tragično razblini. Pri tem ne uniči le kmetije in Constantinove družine, temveč tudi idealizirano podobo, ki pravzaprav nikoli ni obstajala.