Festivalski utrinki III: Igor Šterk, Pojdi z mano, 2016

Je to vaš prvi mladinski film?

Ja, to je moj prvi mladinski film.

Zakaj ste se odločili ravno za ta žanr?

Do nastanka filma je prišlo tako, da mi je Dušan Čater, pisatelj in avtor romana Pojdi z mano, predlagal, da bi po knjižni predlogi posnel film. Zgodba mi je bila všeč, zdela se mi je zelo zanimiva, zelo ‘filmična’ v določenih elementih in v načinu pripovedi ter kako jo je Dušan podajal. In projekt je stekel.

Ste bili pri snemanju zvesti knjižni predlogi ali ste na filmsko platno kaj želeli predstaviti na svoj način?

Literatura in film imata neke svoje specifike. Zgodbo na začetku knjige, ki se odvija v mestu, smo nekoliko skrajšali, saj smo se želeli čim prej osredotočiti na podeželje in gozd, kjer se odvija večina filma. Sicer pa je šlo še za nekaj manjših sprememb, z njimi se je strinjal tudi Dušan, s katerim smo tesno sodelovali. Menim pa, da je bilo že v samem romanu, kasneje pa tudi v scenariju, ogromno stvari, ki so na platnu ‘dihale’ in odlično delovale.

V filmu je tudi nekaj elementov, ki bi jih lahko uvrstili v žanr srhljivke oz. grozljivke. So ti izhajali iz knjige ali ste jih filmu dodali sami?

Izhajali so iz knjige, tudi zato mi je roman tako všeč. Zanimivo se mi recimo zdi, da ima glavni lik v romanu nek resničen problem, tj. da mu grozi izključitev iz šole, ker je ukradel mobitel. Tudi ta detajl pomembno pripomore k zapletu same zgodbe.

Kako je bilo delati z mladimi igralci?

Super, že od avdicij naprej. Štirje glavni igralci so res izjemni, vsak je na svoj način nekaj posebnega. V veliko pomoč mi je bila tudi Tijana Zinajić, ki je bila glavna tako pri izboru igralcev.

Ste se z ekipo pri izboru igralcev osredotočali predvsem na igralske sposobnosti ali tudi na to, kako se bodo ujeli med seboj?

Predvsem na igralske sposobnosti. Mak Tepšić, ki v filmu igra lik Ota, je bil odličen že na prvi avdiciji. S Tijano sva se samo spogledala in čeprav takrat še nisva vedela, katero vlogo bi mu namenila, sva vedela, da je tako dober, da mora dobiti vlogo. Tudi Matija Brodnik, ki igra lik Špurca, je bil tako prepričljiv, da smo se pri njegovem izgledu – ta je v romanu nekoliko debelušen fant – od knjige nekoliko oddaljili in to se je izkazalo kot odlična odločitev.

Kako ste igralcem predstavili like, ki so jih igrali? Ste imeli pred snemanjem kakšne pogovore?

Seveda. Igralci so si prebrali scenarij, nato pa smo se z njimi še pogovorili – iz kakšnega okolja izhajajo, kakšna je njihova predzgodba, kakšni so po karakterju.

Kakšne so razlike v delu z mladimi in starejšimi igralci? Kaj je bilo najtežje pri delu z mladimi igralci?

Zanimivo vprašanje. Vsi mladi igralci so bili zelo profesionalni. Seveda jih je bilo treba uvesti v samo snemanje, česar ne bi počel s profesionalnimi igralci, da so se ‘ogreli’, pri tem pa jim je pomagala Tijana, ki je z njimi delala na vajah in jim pokazala, kako je potrebno odigrati določen prizor. Posneli smo tudi nekaj daljših, večminutnih prizorov, ki jih po montaži sicer nismo obdržali, je bilo pa pri slednjih očitno, da so bili vsi sposobni držati koncentracijo in skoraj brez napak povedati svoj tekst.

Se v prihodnosti še vidite v mladinskem filmu?

Težko je reči, bomo videli, kako se bo film odrezal v kinematografih. Poigravam se z mislijo, da bi posnel nadaljevanje, ampak to je zaenkrat še čisto … (smeh) Bomo videli.