Festivalski utrinki IV: »Napeto je.« Igor Prassel

Kako ste zadovoljni z dosedanjim potekom festivala?

Še vedno je napeto. Zdaj se že nagibamo v drugi del festivala, ko se pripravlja glavna stvar – ne za mene, ker zame je glavna vsaka projekcija, druženje, predavanje – podelitev nagrad. So pa ljudje vedno kritični in iščejo napake v samem poteku te svečanosti.

Koliko časa potekajo priprave na zaključno slovesnost?

Najprej izbereš voditelja in glasbenika. Priprave se začnejo en mesec prej. V tem času voditelj (letos Jure Longyka) pripravlja vezni tekst, pripravljajo se posnetki itd. Je zelo stresno, a če bi imel festival malo več sredstev, bi se lahko s tem ukvarjala samo ena oseba – režiser zaključne prireditve. Tako bi se premaknili bližje k temu, da bi nacionalna televizija podelitev v živo prenašala.

V takšnih razmerah, na tak na pol partizanski način, glede na preobremenjenost vseh ljudi, ki opravljajo tudi druge zadeve, je težko. Zato se vedno držimo nekega minimalizma.

Kaj je prvi korak pri sami organizaciji festivala?

Prvi korak je podoba festivala. Šele ko jo imaš, lahko odpreš prijave. Naslednji, razmeroma težek korak, je sestava žirije. Na tako majhni sceni, kakor je naša, je težko najti nekoga, ki bi bil dovolj strokoven, profesionalen in ne bi pripadal nobeni filmski ekipi. Počasi postaja skoraj nemogoče, saj se po eni strani kritiška javnost zmrduje, če je preveč mladih v žiriji, po drugi strani pa so vsi že bili …

Še posebej vesel sem, ker nam je letos uspelo pripeljati Meto Mazaj, dobili pa smo tudi Roka Predina, ki je žal moral odpovedati. Gre za Slovenca, ki sta uspešna v tujini, ju pa naša javnost le bežno pozna.

Pomemben je tudi katalog. Selekcija ne pomeni samo odločanja, ampak pomeni predvsem neko delikatno dramaturgijo programa – po minutažah, sklopih ipd. Letos smo v dobri veri poizkušali nastaviti projekcije tako, da se lahko posluša še strokovni program. Večkrat slišim očitke, da smo premalo selektivni in izberemo preveč filmov, kar pa na nek način razumem, saj bi bilo verjetno bolj sproščeno, če bi jih bilo manj. A po drugi strani zopet ne, ker če nastane toliko in toliko filmov (v tem primeru 167 naslovov), postaviš nek minimalni prag in vsem filmom, ki ga presežejo, moraš najti mesto v programu.

Ste tudi organizator Animateke. Kakšne so razlike oz. podobnosti med organizacijo obeh?

Grobo rečeno sta si podobna, sploh če pogledamo funkcije na festivalu in kdo jih zavzema, zato je tudi način dela podoben. Pred štirimi leti so nas povabili k organizaciji FSF-ja, ker smo se dobro izkazali pri Animateki. Sam razlog festivala je druga zgodba. Na Animateki imamo 120 tujih gostov, specializiranih animatorjev, na FSF-ju pa so večinoma slovenski avtorji, ki jih je pa še več. Pri nacionalnem festivalu si vsak režiser ali producent želi biti v prvem planu. Vodilo, ki smo ga prinesli iz Animateke je, da si prizadevamo vsakega avtorja obravnavati s spoštovanjem in na isti ravni. Tukaj je to nemogoče zaradi števila filmov, na Animateki pa nam celo uspe s skoraj vsakim gostom posedeti in pokramljati.

V uvodniku v festivalskem katalogu ste bili zelo kritični in ste naslovili kar nekaj vprašanj na različne institucije. Kasneje ste na otvoritveni slovesnosti dejali, da niste dobili odgovorov, niti ne pričakujete, da jih boste. Zakaj?

Zdi se mi, da sta uvodnik ter govor na otvoritvi festivala edini priložnosti, kjer lahko v javnem prostoru uspešno naslavljam tovrstna vprašanja. Težav ne bi smeli pometati pod preprogo. Sam ne pristajam na nobene igrice, spletke ali politična ozadja. Morda to ni pravilno, morda bi moral biti bolj diplomatski in vprašanja zastavljati tudi med letom na sestankih … sedaj je to naloga tistega, ki bo prevzel Slovenski filmski center (SFC) – v kratkem se pričakuje, da bo SFC dobil novo direktorico – in da bo lobiral pri državnih institucijah ter na najvišjih inštancah. Zelo lepo bi bilo, da bi se otvoritve Festivala slovenskega filma (FSF) udeležil predsednik vlade in s tem pokazal, da mu je mar. V Sloveniji še nismo imeli predsednika vlade, ki bi ga kultura zanimala in bi se zavedal njenega potenciala. Tako da … bil sem premišljeno oster. Ne vem pa, če so naslovniki, vključno s kulturnim ministrom, uvodnik sploh prebrali. Če je slednji že v občinstvu, pa se mi zdi prav, da se nanj obračam neposredno in ga izzovem, podobno kot je pred mano storil že Dušan Milavec (letošnji Badjurov nagrajenec). Minister je dal obljubo, nadejam se, da jo bo držal. Upam tudi, da je uvodnik prebral vsaj župan (Pirana, Peter Bossman) da se bomo lahko naslednje leto, ko bo jubilejna 20. edicija festivala, pri organizaciji pogovarjali nekoliko drugače.

Mislite, da se bo z bližajočimi lokalnimi volitvami pojavil tudi večji interes slednjega za sodelovanje?

Vsekakor. Spominjam se, da je bil, ko smo pred štirimi leti prevzeli organizacijo festivala, ravno čas volitev in deležni smo bili toliko obljub, toliko lepih besed, ki pa so se potem preprosto izjalovile.

Na letošnjem programu FSF-ja je uvrščeno rekordno število filmov, premo sorazmerno s produkcijo pa število sredstev upada. Kaj to pove o stanju in prihodnosti slovenskega filma?

Spet je vse povezano s financiranjem. Pričakujem, da se bo v prihodnosti filmarjem na voljo več sredstev, hkrati pa upam, da bo SFC objavljal nove razpise. V tujini (tudi na Hrvaškem) obstaja praksa, po kateri bi se bilo vredno zgledovati pri nas – nekdo, ki posname neodvisen film, ga lahko na center prijavi potem, ko je že dokončan, sklad pa mu izplača vsaj minimalna sredstva, namenjena promociji, ponekod pa povrnejo stroške celo za nazaj.
V Sloveniji imamo dve šoli, ki sta namenjeni filmu. Visoka šola za umetnost v Novi Gorici je zadnja leta uspešno začela konkurirati Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani (AGRFT), v srednjih šolah se ponekod že izvajajo filmske delavnice, tudi filmska vzgoja si počasi utira pot v predmetnike. Zasnova v Sloveniji je dobra, žal pa škripa na vrhu, tam, kjer bi morali biti suvereni in reči: imamo dobre filme, to je dobro za promocijo države, zato podprimo kulturo. Tega ni. Žalostna zgodba slovenskega filma se kaže tudi v tem, da verjetno čez petdeset let še vedno ne bomo mogli filma postaviti ob bok »svetima kravama slovenske kulture« – literaturi in gledališču. Morda se bo to spremenilo z vašo generacijo, ker vendarle razmišljate nekoliko drugače.

Imate na tem festivalu najljubši film?

Ustava republike Hrvaške (Ustav Republike Hrvatske, 2016) Rajka Grlića. S koprodukcijskimi filmi slovenskim avtorjem pokažemo, kje je nek prag kakovosti, ki je morda nekoliko višji in bi ga bilo pri nas še potrebno doseči. Mene osebno je Ustavaprepričala ter nagovorila na poseben način. Skoraj osem let sem namreč živel razpet med Zagrebom in Ljubljano. Sedaj, ko je na hrvaških volitvah zmagala nacionalistična linija, film postane le še bolj aktualen.

Film se tematike v razgretem političnem prostoru loti zelo pogumno.

Rajko Grlić je režiser z renomejem, zato si to lahko privošči. Taki filmi so pomembni, saj sprožijo družbeno debato.

Ali v prihodnosti vidite kakšnega režiserja, ki bi podoben film posnel pri nas? Zdi se, vprašanj o povojnih pobojih, polpretekli zgodovini ter o ideoloških delitvah loteva predvsem literatura.

Z nečim podobnim, zgodovinskim, se je v filmu Piran-Pirano (2010) ukvarjal Goran Vojnović, sicer pa … ne vem.

Pogrešate bolj angažirane filme?

Problem pri nas je že ta, da skorajda nimamo družbeno dokumentarnih filmov ‘kot se šika’, ki bi bili družbeno-angažirani. Nekako imam občutek, da si slovenski avtorji ne upajo ‘iti čez’, pridejo do neke točke, nakažejo kje je problem, težava, vendar pa slednjega ne upajo popolnoma razgaliti. Pa bi morali.