Festivalski utrinki VI: Miha Likar, Vis-á-vis, 2016
Zakaj ste se odločili za snemanje v Narodni galeriji? Ste to načrtoval že prej? So vas povabili k projektu?
Narodna galerija se je prenavljala že dve leti preden sem začel snemati. Na začetku študijskega leta sem dobil idejo, da bi posnel film o Narodni galeriji, ki se mi je vedno zdela fotogenična. Ko sem šel do njih in predstavil idejo, so odvrnili, da pri njih takšnih pogojev ni. Vprašal sem, če se karkoli drugega dogaja (kar bi lahko posneli) in so odgovorili, da bo galerija zaprta dva meseca ter, da smo z ekipo dobrodošli.
Koliko časa je potekalo snemanje?
Dela so potekala približno dva meseca, od 4. decembra do 27. januarja, mi pa smo snemali 20–25 snemalnih dni.
Kako so vas sprejeli delavci?
Pomembno jim je bilo, da smo se odločili za observacijski dokumentarec, ker so bili zelo pod stresom zaradi obnovitvenega projekta. Na začetku so se nekateri skrivali pred kamero, a na koncu so bili vsi zelo veseli, da smo sploh prišli. Edina težava je bila v tem, da so se pogovarjali predvsem, ko kamera ni bila vključena, čemur smo se prilagodili in tako posneli dokumentarni film, ki vsebuje zelo malo dialogov oz. besed.
Je bila humornost v filmu spontana?
Film je humoren povsem slučajno. Treba se je zavedati, da smo posneli 24 ur materiala in do montaže nisem vedel, kako bo film izgledal. Šele na projekciji na Festivalu kratkega filma v Ljubljani sem ugotovil, da je film tudi duhovit.
Ko se galerija že odpre in spremljamo otvoritveno slovesnost, se zdi, kot da slike gledajo ljudi in ne obratno. Mislite, da znamo danes še ceniti likovno umetnost – si vzeti čas za obisk galerije in v miru opazovati umetnine? Kar nekaj kadrov filma namreč prikazuje ljudi, ki sliko fotografirajo s telefonom in stopijo k naslednjemu delu …
Menim, da se že dolga leta nekateri ljudje pretvarjajo, da jim umetnost v življenju nekaj pomeni samo zaradi statusnega simbola. Problematično je, ker ljudje mislijo, da si lahko nekaj shranijo za kasneje in se s tem premalo posvečajo umetnosti ‘zdaj’. Prav tako je težavno tudi to, da imajo ljudje občutek, da je treba stvari razumeti, imeti kup znanja, ipd. Bolje bi bilo, če bi se vse skupaj poenostavilo in reklo: ‘Pojdi tja, uživaj. Poglej, če ti je kaj všeč oziroma ne. Če te zanima, pridi še kdaj.’ S koncem filma nisem hotel ničesar očitati ne družbi, ne galeriji, ne ljudem. Glavna misel, ki se mi je ob poteku snemanja galerije porajala je bila, da neka umetnina stoji tam, ljudje si jo ogledujejo danes, si jo bodo ogledovali jutri in tudi čez več sto let.
Se bostev prihodnje posvečali zgolj dokumentarnemu filmu?
Trenutno še ne vem, ne bi pa rad snemal zgolj dokumentarnih filmov. Dokumentarni film se mi zdi dober prav v tem, ker lahko prikazuje zgodbe, ki jih forma igranega filma ne dopušča in ker lahko na manj vsiljiv način posreduje neko družbeno sporočilo.