Giulio Vita, soorganizator italijanskega festivala La Guarimba, o kratkem filmu

V okviru druge edicije Festivala kratkega filma v Ljubljani – FeKK smo imeli priložnost spregovoriti s soorganizatorjem italijanskega festivala kratkega filma La Guarimba, ki ga je soustanovil pred štirimi leti z dvema prijateljema, kritikoma. Festival se odvija v manjšem kraju Amantea na jugu Italije in je brezplačen za vse obiskovalce.

Kot soorganizator in kustos festivala meni, da je naloga kritikov odkrivanje novih upov filmske umetnosti. Ugotavlja, da na festivalu ni moč imeti najboljših filmov, lahko postrežeš z najboljšim programom. Kot kustos sklopa animiranega filma si prizadeva za raznolikost in pestrost programa. Za občinstvo ne išče filmov, ki bi jih zadovoljili, ampak takšne, ki občinstvo izzovejo. Meni namreč, da gledalci niso neumni, a da lahko postanejo neumni, če se jim predvaja slabe filme. Poudarja pa, da si je pomembno ogledati čim večji spekter del, da si lahko ustvarimo mnenje.

Ko smo ga vprašali po njegovem pogledu na kratki film, je odgovoril, da tvorijo posebno kategorijo, ki se loči od celovečercev. Obžaluje, da veliko režiserjev kratke filme uporablja le kot odskočno desko za celovečerce – primer tega je Ritem norosti (Whiplash, 2014) Damiena Chazella – a se hkrati zaveda, da ne obstaja platforma za distribucijo in predvajanje kratkih filmov. Izpostavil je dejstvo, da se v Evropi, predvsem v Franciji, vse več pozornosti in denarja steka k tej metraži filma. Potarnal je tudi, da ne obstaja kritiška baza za kratke filme. Kot neke vrste bazi je izpostavil le IndieWire in Vimeo, eno največjih platform kratkih filmov, pri kateri si je vredno ogledati izbor urednikov.

Kot inspiracijo in osebni okus je izmed italijanskih vrst izpostavil le Paola Sorrentina, iz mednarodnih pa Godardova zgodnejša dela in ameriški novi val.