Voajerizmi

Ostrilci pogleda smo imeli na drugem Festivalu kratkega filma v Ljubljani – FeKK priložnost govoriti z enim od avtorjem predvajanih del, Martínom Escalantejem, bratom priznanega mehiškega režiserja Amata Escalanteja. Ogledali smo si dva kratka filma – Hill Street (2014) in Vsakodnevno življenje opazovalca (La Vida Cotidiana De Un Observador, 2013). Predstavil je tudi revijo MECHE, ki jo izdaja in ustvarja sam ter postregel s krajšim glasbenim nastopom.

Poleg izdajanja revije in ustvarjanja glasbe sodeluje Martín tudi pri ustvarjanju večjih filmskih projektov brata Amata, med njimi na festivalih nagrajena Heli (2013) in Divja pokrajina(La región salvaje, 2016). Njegova glavna naloga je izbira igralcev za film, včasih pomaga tudi pri pisanju scenarija in produkciji. Z videom in glasbo se ukvarja povsem samostojno, pri nastopih in promociji pa mu pomagajo drugi glasbeniki in založbe. Veliko časa posveti predvsem ustvarjanju in izdajanju revije MECHE. Koncept revije je odvisen od ljudi, ki so vključeni – torej od modelov samih. Njegova naloga kot fotografa je poiskati prave ljudi – vse odločitve pri izbiranju le-teh sprejema sam. Tako opazuje ljudi in išče vtise – nekaj, kar v njem vzbuja radovednost, željo, da bi te ljudi bolje spoznal in kar vzpodbudi neko zgodbo. Osredotoča se na njihove obraze in telo ter osebnosti in si jih zamišlja v določenih situacijah oziroma zanje ustvari zgodbo, ki izhaja iz njegove ideje o teh osebah. Vloga ljudi, ki se odločijo sodelovati z njim – modelov je, da nastopijo čim bolj kot oni sami. Zanje ustvari sproščeno vzdušje in jih s tem vzpodbudi k izražanju. Avtor ustvarja iz svoje lastne ideje – narative, situacije, poze, vendar k naštetem veliko prispevajo tudi modeli s svojo prezenco. Besedila, predstavljena v reviji, so popolnoma izmišljene zgodbe, navdih zanje najde v osebah, ki jih portretira – največkrat so osnovane na telesnih aspektih določenih oseb.

Pri svojem delu se načrtno izogiba sodelovanju z ljudmi, ki se poklicno ukvarjajo s poziranjem. Pravi, da mu preprosto niso všeč in nimajo zanimivih osebnosti. Prav tako naj bi povsem izgubili vsakršno spontanost oziroma naj bi jim te ostalo le malo. Prav spontanost je tisto, kar ga najbolj navdušuje pri delu z »vsakdanjimi« ljudmi, ki jih izbere. Podoben pristop ubira tudi pri delu na bratovih filmih, predvsem pri iskanju igralcev. Največkrat se pri filmih odločijo za igralce, ki niso še nikoli nastopili oziroma še raje, uporabijo kar naturščike. Tudi v scenariju poda le osnovne informacije, predvsem kar se tiče opisa likov, saj se ti potem prilagajajo osebnostnim lastnostim izbranih igralcev. Pravi, da se mu zdi tak način dela veliko bolj pristen in privlačen, saj tako ustvari like, s katerimi se gledalec lahko poistoveti.

Četudi ustvarja situacije, v katerih od igralcev zahteva poziranje, to počne nekonvencionalno. Iz njih izvablja določene izraze, vendar ne gre za dokumentiranje, temveč za njegovo, torej fotografovo osebno fikcijo. Tako sta pri upodabljanju udeleženi obe strani. Včasih večina idej izhaja iz modelov samih, drugič pa zgodba sama zahteva točno določena navodila o poziranju, da bi se dosegla želena sporočilnost. Ključno v vseh situacijah je, da fotograf za modele ustvari sproščeno vzdušje, saj so poze tako bolj naravne.

V izbiro modelov je vključenih kar nekaj dejavnikov. Posebnega »recepta« pravzaprav nima oziroma nikoli ne ve, kaj na osebi je tisto, kar v njem vzbudi pozornost. Tudi scenarij je zelo poredko napisan že vnaprej, kar mu daje še več svobode pri izbiranju. Zato najraje dela doma, v Mehiki, kjer ima največ časa in dostopa do sredstev. V svojem delu opaža vzorce ponavljanja, zdi se, da išče določen tip ljudi, večinoma žensk, ki so običajno močnejše postave in izrazite osebnosti ter se počutijo prijetno v svojem telesu.

Pri večini fotografij v reviji MECHE gre za prikaz golote. Odločitev za to izvira iz avtorjevih osebnih nagnjenj – željo po izražanju seksualnosti brez zadržkov in hkrati lastnih negotovosti. Negotovosti izvirajo že iz otroštva, ko je imel težave z vzpostavljanjem stika z ljudmi. Tako je njegovo fotografsko delo iskanje utehe, ki jo najde v fotografijah ljudi, ki jim ni nelagodno pozirati razgaljeni. Pravi, da v njihovi samozavesti izgine njegova nesamozavest.

Tako gre v njegovem fotografskem delu za več kot zgolj objektifikacijo ženske. Gre za zadovoljitev estetske potrebe videti določene ljudi v določenih situacijah. Gre za sodelovanje med gledalcem (tudi fotografom) in igralcem, za ustvarjanje interakcije med njima, ki bi se lahko potem prenesla v resnično življenjsko situacijo.

Preizkušanje idej in urjenje v svojem delu mu veliko pomenita. Veliko del, predvsem fotografij, tudi zavrže oziroma se odloči, da jih ne bo objavil v reviji, saj se mu zdi, da ne izražajo tistega, kar je želel doseči. Razmišljanja in abstraktni občutki postanejo bolj oprijemljivi, ko opazuje ljudi. Vedno gre za iskanje pravega načina, kako izraziti te občutke. Tako Escalante omenja, kako na primer uporablja dvojno bliskavico, ki na telesu ustvari rahel, skoraj oprijemljiv občutek sijaja. Večina izraznih sredstev uporablja v namen ustvarjanja občutka taktilnosti na fotografiji.

Tudi v video delih tematizira voajerističen pogled. Za Hill Street  pravi, da upodablja perspektivo serijskega morilca, ki išče žrtev medtem ko se vozi po ulicah Kalifornije. V tem kratkem filmu je uporabil tudi lastno glasbo, ki izraža občutenja voznika. Najprej se je lotil glasbe in ji potem dodal vizualno podobo za podkrepitev izraza. Glasbo, ki jo ustvarja, doživlja kot sredstvo za sproščanje jeze, radosti in bojazni.

Koncepta za revijo MECHE in filmom Hill Street sta si sicer precej različna, razen v tem, da stremita po prikazovanju podobne estetike – prikazovanje stvari, ki sprožijo določene odzive v gledalcu. Pri filmu gre bolj za upodobitev vzdušja, ki ga je ustvarilo glasbeno delo in po večini vključuje samo avtorja – snemanje, montaža, pri reviji pa je glavni dejavnik nastajanja sodelovanje med avtorjem/gledalcem in likom, ki ga ustvarja.