Vrnite nam ulico, jebem vam mater!

Režiser Nikola Zdravković je s Svetovnimi rekorderji (Svetski rekorderi, 2015) posnel ganljivo zgodbo o fantu, ki si najbolj od vsega želi postati najboljši na svetu v eni stvari – ritenski vožnji kolesa. A film je mnogo več kot le zgodba o želji po slavi. Razlog za to je že iskren motiv protagonista Ilje, ki verjame, da bi mu morebitna uspeh in pridobljena prepoznavnost lahko odprla vrata v boljšo prihodnost.

Avtor kot eno izmed glavnih tem izpostavi medgeneracijski boj. To dosledno nadgrajuje s portretom podeželske skupnosti, kjer namesto »dobrega jutra« med sosedi prej zadoni širok nabor balkanskih kletvic, kar ustvarja ozračje prostaškosti in zaostalosti. Miselnost ljudi je »za časom«, kar najbolje prikaže lik Iljinega očeta Dušana, čigar (začasni) življenjski cilj postane borba za spremembo imena ulice.

Na tej točki se usodi očeta in sina simbolično povežeta. Film se razkrije kot zgodba o malem človeku, kjer prvi bije boj z mlini na veter z lokalno hierarhijo »šerifov«, ki so le podaljšek nedelujoče in samo s sabo ukvarjajoče se centralne politične oblasti, medtem ko drugi, z željo, da bi presegel to zaostalo domače okolje, deluje prav tako utopično. Razlog za čustveno otopelost in občasne konflikte v družini je nerazumevanje, izhajajoče iz Iljine optimistične in Dušanove pesimistične drže. Dva na življenje različna pogleda se združita ob Iljinem namerno uničenem kolesu. Zbujena realnost, v katero se moška odpravita na delo, razbije sen o lepšem jutri in zbode odtujeno politiko, ki ljudem ni ukradla samo ulice, temveč tudi prihodnost.