Zakaj bi uporabljali besede, če se toliko izgubi v prevodu?

V svojem magistrskem filmu Prevajalec (Çevirmen, 2014) Emre Kayiş na filmsko platno s skopim naborom besed prevede najintimnejša čustva – skrito ljubezen, ljubosumje in osamljenost. Režiser v filmu z izjemno nežno metaforiko in simboliko popelje v presunljivo zgodbo, ki tematizira aktualne svetovne probleme, znotraj katerih išče človeškost in opazuje intimne odnose. Kritizira svetovno politiko do beguncev in jih skuša pred gledalcem vzpostaviti kot posameznike.

Avtor z uvodnim kadrom težkih verig, ki meljejo pesek in ga usmerjajo v jašek, popelje v puščavski svet, v katerem se še sanje spremenijo v prah. Verige spominjajo na državne meje v ograjah, ki prečesavajo populacijo in razbijajo družine. Počasi naslika celoten obrat. Notranjost kopa peska z zadušljivim zrakom, polnim prašnih delcev, nalaganje peska na samokolnice, s katerimi ga mladeniči odpeljejo na zrak, kjer ga ženske prebirajo in ločujejo še spoprijete kose peščenjaka. Eden izmed teh mladeničev je tudi naveličani najstnik Yusuf. Ko do kupa peska pripelje svojo prikolico, med skupino žensk zagleda mlado dekle v rdečem, ki nenadoma obarva njegov sicer enoličen in pust svet.

Po delu se na poti domov pelje mimo velikega in prenatrpanega, v ograjo ujetega begunskega centra. Vrne se v revni predel mesta, kjer so prav tako nastanjeni begunci. Ko v naselje prispe tovornjak, založen s paketi hrane, se delavci v belem – simbol čistosti, miru in usmiljenja – ki te pakete delijo, obotavljajo z razdeljevanjem in se odpravijo, preden bi vsi prebivalci dobili svoj delež. Avtor s takimi podobami kritizira zahodno družbo, katere zunanji obraz je milosten in dobrodušen, v svojem jedru pa je polna predsodkov in egoizma. Yusuf med množico z žalostjo gleda dekle iz kopa, ki ostane praznih rok, a zaradi dolžnosti do družine zdrvi domov. Popoldne preživi z ostalimi dečki v druženju na domači strehi. Medtem ko se ostali igrajo z žogo, Yusuf opazuje nad mestom letečo jato ptic. Režiser ponovno s precizno in nežno metaforo nakaže na podobnost med pticami in begunci: ti so kot jata ptic, kljub temu da so na poti, ujeti in prisiljeni v stalnost bivanja v zadušljivem mestu in obsojeni na pomoč tujcev.

Zvečer se deček izmuzne z nekaj hrane, ki jo odnese na dekličin prag in tako izkaže svojo dobroto in ljubezen. Ko iz sosednjega stanovanja stopi sosed, Yusuf zbeži, saj ne želi, da bi ga kdo videl oziroma zasačil pri njegovih dejanjih, v njem se vseskozi klešeta želja po zbližanju z dekletom in strah, pasivnost. Avtor ne pusti videti, kaj se zgodi z odloženimi živili, saj se raje osredotoči na dečkov beg in pusti odprto vprašanje, kaj je sosed storil s prineseno hrano – ali jo je vzel ali pustil tistim, ki jim je bila namenjena.

Naslednji dan Yusuf na delu osamljen malica, ko do njega pristopi dekle z jabolkom v roki. Prosi ga za pomoč pri učenju turščine in ko ji fant želi predlagati svojega dedka, dekle eksplicitno prosi za vnuka in ne starega očeta. Odgrizne kos svojega jabolka, mu pove, naj pride naslednji dan v zabaviščni park, jabolko pa pusti ob Yusufu. S temi malenkostmi avtor počasi stopnjuje pričakovanje, upanje in veselje nad uresničitvijo dečkove želje. S simbolom odgriznjenega jabolka, kot sadeža greha, namiguje na obojestransko privlačnost najstnikov.

Sledi kader v katerem je v prvem planu vidna roža, ki cveti iz pustega pobočja nad kopom, ob vznožju pa se s samokolnico po kopu veselo podi fant. Kljub temu da je pozornost usmerjena predvsem na dečka, avtor namiguje, da ima Yusufovo upanje skoraj ničelne možnosti za uspeh, saj bo tako kot roža v puščavi, težko preživel v surovem svetu.

Fant se za priložnost srečanja z dekletom posebej uredi, namesto majice s kratkimi rokavi si nadene srajco, obleče lepe hlače na črto in ukrade čevlje, ki pa so mu preveliki in jih mora ob peti obložiti s časopisnim papirjem. Avtor protagonistove misli in njegovo notranje psihološko dogajanje ponovno predstavi skozi povsem vsakdanjo situacijo. Dečkova kraja čevljev je lahko razumljena kot metafora za njegovo željo po pozornosti in bližini dekleta, zanjo bi si spremenil identiteto, stopil bi v druge čevlje.

Vesel nad svojim izgledom se v dolgem panoramskem zasuku odpravi čez prašno polje polno ovac, metaforo opustošene in revne Sirije, v zabaviščni park, ki v suhi realnosti Yusufovega sveta deluje kot Raj v vsem svojem razkošju. V parku poln navdušenja in pričakovanja pristopi k dekletu, ta pa mu navrže naj stopi z njo. Kamera se od likov zasuče k na zidu narisani palmi – vse kaže na razkošje – mimo katere bušne težko kladivo ene izmed zabaviščnih atrakcij. Tako kot se izstreli kladivo, se izstrelita tudi napetost in pričakovanje tega, kar sledi. Namesto do odmaknjenega kotička pa Yusufa »dekle iz Raja« privede naravnost v pekel. Prideta v zapuščeno tovarniško halo, v kateri poteka neke vrste avtomehanična delavnica. Režiser vanjo popelje mimo omar, koles in raznega odpadlega materiala, odlaša z razkritjem, stopnjuje napetost. V hali na dekle namreč čaka nek drug turški mladenič in izkaže se, da je dekle Yusufa potrebovalo za, kakor izdaja sam naslov, prevajalca. Mlada zaljubljenca svojega prevajalca sploh ne gledata, večino časa si ljubeče strmita globoko v oči. Turški mladenič med drugim dekletu podari svoj vojaški obesek z rojstnimi podatki, in jo na ta način»označi« za svojo lastnino. S potekom in razvojem pogovora se stopnjuje tudi dečkovo ljubosumje, njegovi prevodi se vedno bolj oddaljujejo od resnično povedanega. Fant se med prevajanjem zastrmi skozi okenske rešetke, za katerimi vidi kolo v zabaviščnem parku. Vidi, kje je in kje bi lahko. Lahko bi bil z dekletom. Njegovo ljubosumje eskalira do vrhunca, ko mladeničeve besede prevede v popolno laž, dekletu pove, da je mladenič poročen in si je želi le kot ljubice.

Po nadvladi želje po bližini dekleta pa v Yusufu ponovno na površje privreta njegova neodločenost in pasivnost. Ko z dekletom čakata pred zabaviščnim parkom in si ona z vratu strga podarjeno verižico, se osvobodi, fant zaradi sramu nad svojim laganjem nima dovolj poguma, da bi ji izpovedal svoja čustva. Dekle besno odvihra, fant pa le leseno obstoji. V ozadju pa se vrti zabaviščno kolo, ki z raznobarvnimi gondolami spominja na življenje, v katerem se izmenjujejo temnejša in svetlejša, bolj vesela obdobja. Izmenjujejo se vzponi in padci. V kesanju nad svojim vedenjem zato deček še isti večer na domači strehi zažge ukradene čevlje. Ko se naslednji dan vrne v kop peska, na delu ne najde dekleta. Tako se Yusuf praznih rok, tak kot na začetku filma, vrne k delu in avtor subtilno, z mehkobo sklene film. Deček ni obupan, zaveda se svojih dejanj v zavedanju, da dekle nanj ne gleda z istimi očmi, kot on nanjo. Avtor na koncu ne poda nikakršnega odgovora o prihodnosti glavnega lika, kot tudi pusti odprta vprašanja o dekletovi usodi. Ali je naredila samomor? Je pobegnila? Se je odselila? Ali pa ima preprosto strto srce?