Animirani film 5 minut do morja (Piat minut do moria, Natalia Mirzoyan, 2018) na igriv način vzpostavi vprašanje človeškega odnosa do razumevanja časa. Glavna protagonista v filmu sta deklica in starček, ki se vsak na svoj način igrata in si na ta način skušata olajšati svoj odnos do časa glede na svojo starost in omejitve, s katerimi se soočata v petih minutah, ki ju ločijo od morja.

Na plaži smo, ljudje se sončijo, psi lajajo, po tleh so brisače in senčniki. Mama vleče hčer iz vode, ker želi, da si odpočije, v roke pa ji položi svojo ročno uro in ji reče, da se lahko vrne nazaj v morje čez 5 minut. Deklica se z vsem telesom usloči in se naperi v uro, kot da bi jo lahko nadzorovala in ji ukazala, naj teče hitreje. Zgodi se ravno nasprotno in gibanje v okolici se še dodatno upočasni. V bližnjem planu vidimo muho, ki je odletela z dekličinega hrbta, in njeno upočasnjeno premikanje kril. Iz dolgega časa deklica v svoji domišljiji  spremeni črte na brisači v klavirske tipke, po katerih začne igrati melodijo, ki se pridruži tiktakanju sekundnega kazalca in dodatno vzpostavi občutek časovne popačenosti.

5 minut do morja (Piat minut do moria, Natalia Mirzoyan, 2018)

Dekličino dojemanje časa je kontrastirano s podobo starčkov na plaži, ki samo zato, da prideta do morja, rabita ves čas, ki deklici predstavlja vso večnost. Na plaži leži tudi gospa, v ozadju počasi leti jata ptic, proti kateri s sunkovito hitrostjo prileti letalo, ki ni dobrodošlo, ker deluje kot tujek, ki zmoti njeno ležernost. Gospa letalo frcne tako, da se ta obrne v smeri jate, prevzame obliko ptice in skupaj z njimi počasi nadaljuje pot po nebu, kot bi želela odpraviti s pritiskom na počitnicah, za katere si želi, da bi se čim bolj vlekle. Zdi se, da se je celo okolje zarotilo proti deklici in njeni želji, da bi se čimprej vrnila v vodo. Ko je pet minut mimo in deklica lahko skoči v vodo, je njena muka pozabljena.

Na relativnost razumevanja časa, ki nas kot družbeni konstrukt omejuje, film gleda lahkotno, z razumevanjem in pristnostjo. Kot da bi nam hotel reči »Ker časa ne moremo nadzirati, se zaradi tega ne smemo sekirati«.