Za vsakega enaka

Kosovo je država izseljevanja zaradi slabega gospodarskega stanja in še ne popolnoma postanega prahu vojne. Veliko mladih prebivalcev se z željo po boljši prihodnosti odpravi v Nemčijo, Švico in v skandinavske države, kjer so se ustvarile diaspore. V domovini so ostali starejši prebivalci in le peščica njihovih potomcev, ki so si našli službo na Kosovu ali pa so se odločili pomagati svojim staršem. Že samo z naslovom dokumentarnega filma Vmes (Në Mes, 2019) Samir Karahoda opiše odnos med tistimi, ki so se odselili, in tistimi, ki so ostali. Izseljenci so nekje vmes med svojo domovino in državo, kjer si služijo kruh in upajo na svetlejšo prihodnost.

Karahoda se v svojem filmu posveti novodobni navadi, ki je namenjena povezovanju po Evropi razdrobljenih družin, v upanju, da se stik ne zabriše. V statičnih kadrih prazne in mračne pokrajine različnih predelov Kosova izstopa pet do sedem velikih hiš, postavljenih ena zraven druge, popolnoma enakih in precej razkošnih. Film najprej pokaže v stilu moderne zahodne arhitekture zgrajene neobljudene domove, ki delujejo odtujeni od okolice. V sivini jutranje megle sredi polja, bela oglata telesa izpadejo kot zapuščeni spomeniki sanjskih domov, ki simbolizirajo zavetje domovine, kjer si bi bili lahko vsi potomci enakopravni. Postavili so jih očetje svojim otrokom v dobri veri, da med potomci ne bi bilo prepiranja o dediščini, razkošnost stavb pa bi jih privabila nazaj domov.

Tako kot aklimatizacija v okolje, se tudi film postopoma napolnjuje z ljudmi. V kader najprej ponosno vstopijo posamezni lastniki stavb, ki z glasom v off-u pripovedujejo zgodbo svoje družine. Zaskrbljeno izdajo, da je edini razlog, ki še privabi nazaj družino velika zabava, na primer poroka. Še vedno statični kadri postanejo živahni s prihodom hupajočih avtomobilov, prazne prostore ob hišah pa napolnijo plešoči moški in ženske. Sivino in praznino napolnijo dinamika in žive barve, ki jih pospremita tradicionalna glasba in občutek upanja, da tradicija ne bo izumrla.

Vmes izpostavi vedno prisotno vprašanje izbire med domovino in tujino ter kako pomemben je občutek pripadnosti neki fizični lokaciji. Ljudje se namreč počutijo ravno toliko odtujeni od teh stavb kot od začasnih domov zunaj Kosova. Čudovite hiše, ki so bolj kot ljudem same sebi namen, so le grenko-sladek opomnik, da jih ne glede na položaj, v katerem so v tujini, čaka dom v domovini.