Souvenir slovenstva

Ali lahko govorimo o narodni noši brez nasmeška na obrazu in ne da bi zraven zavriskali kot na veselici? Kako nam lahko prodajajo narodno nošo kot enega od značilnejših gradnikov slovenske nacionalne identitete? S takimi in podobnimi vprašanji nas na poučen in hudomušen način sooči avtor Mako Sajko.

O narodni noši se ob poskočni glasbi v off-u sproščeno pogovarjata moški in ženska, ki se sprašujeta o tem, kaj si predstavljamo, ko slišimo besedno zvezo narodna noša. Preko avtorjevih komentarjev izvemo, da zamisli noše kot simbola slovenske identitete ne smemo jemati samoumevno. To vidimo, ko jo razgradi na njene sestavne dele, ki so večinoma izposojeni od sosednjih noš drugih podalpskih narodov in prav malo »slovenski«. Narodno nošo Sajko predstavi kot slab posnetek tradicionalne svečane noše in jo raje primerja z modo, kar kaže na njeno stalno spremenljivost. Pri tem jo postavi tudi v kontekst obvezne uniforme narodno zabavnih ansamblov.

Sajko skozi zgodovinski pregled nošo tudi personificira: predstavi jo kot branik »slovenstva«, po drugi strani pa tudi kot izdajalko, saj je služila na povorkah fašistov in belogardistov. Pri tem vizualno predstavi okupatorje in takratni komunistični režim na zelo podoben način, saj sta oba uporabljala narodno nošo v kontekstu parade in veseljačenj, ter tako pokaže, kako se je noša uporabljala tudi v politične namene povsem različnih režimov.

Film je v času svojega nastanka doživel popolno cenzuro, brez kakršnekoli utemeljitve s strani takratne oblasti. Po tem filmu Sajku niso več odobrili financiranja za snemanje, kar je zaključilo njegovo filmsko kariero. Dobrih 40 let po nastanku filma pa narodna noša za mnoge še naprej asocira »slovenstvo«, pa tudi smeh, zabavo in profit.