Kratki igrani film Bojana Labovića z naslovom Bik (2019) je najnovejše delo izmed mnogih pretežno dokumentarnih v njegovem ustvarjalnem opusu. Režijo je študiral na praški filmski akademiji FAMU, kjer je leta 1990 diplomiral in se nato vrnil v domače okolje rodnega Maribora. Po njegovem mnenju ta ponuja številne še neodkrite zgodbe, ki čakajo pravega sogovornika oz. poslušalca, interpreta.

Bojan Labovič (vir: BSF)

Maja Gregorič: Navdih za pisanje scenarija in kasnejše snemanje filma ste našli v medijsko (pre)napihnjeni zgodbi izpred nekaj let. Gre za zgodbo o pobeglem biku iz mariborske klavnice. Kakšen vtis je na vas (poleg ideje) naredila omenjena vest oz. dogodek sam?

Bojan Labović: Kot sem omenil že na projekciji filma, me je v bistvu najbolj užalostil način poročanja večine predvsem komercialnih medijev. Pobeg bika so vzeli oz. dojeli kot nek vesel, zanimiv dogodek, niso pa se spraševali o tem, da si je bik, čeprav je ‘samo’ žival, hotel izboriti zgolj življenje. Samo to in nič drugega.

Če je bik pobegnil, bi verjetno morali reagirati popolnoma drugače. Ga pustiti in ga na nek način prikazati kot ‘zanimivost’, namesto da smo prikazali boj za življenje kot nek čisto banalen in smešen dogodek.

Bojan Labovič

Ob poslušanju vseh teh poročil sem začel razmišljati, kako smo kot skupnost, kot družba izgubili empatijo. Vprašal sem se, kako to, da nismo bili sposobni izjeme. Če je bik pobegnil, bi verjetno morali reagirati popolnoma drugače. Ga pustiti in ga na nek način prikazati kot ‘zanimivost’, namesto da smo prikazali boj za življenje kot nek čisto banalen in smešen dogodek.

Torej je bika na nek način namesto nagrade doletela dodatna kazen?

Točno tako. Zaradi želje po svobodi in življenju je dobil drastično kazen. Če to prenesemo na življenje, vemo, da se takšne stvari dogajajo v najbolj zadrtih družbenih skupnostih. Če pogledamo v zgodovino, je omenjena situacija sorodna pobegu iz taborišča, kjer je bila kazen prav tako takojšnja smrt.

Moram povedati, da mesarjev, pravzaprav vseh ljudi, ki se jim je dogodek zgodil, ne jemljem kot negativce, ampak kot člane družbe, ki pod raznimi vplivi niso znali drugače odreagirati, ne pa, da tega ne bi hoteli. Opravljali so zgolj svojo službo oz. vsakodnevno rutino, za katero so plačani. Ko je pobeg porušil njihovo rutino, so postali živčni in so reagirali, kot so.

Ste se morda s kom od mesarjev (klavcev) pogovarjali pred realizacijo projekta?

Poznam nekaj mesarjev od prej. Zanimivo je, da so v zasebnem življenju bolj ali manj prijazni ljudje, ki nasploh ne delujejo kot morilci. Opravljajo zelo težak poklic, zato je med mesarji, kot sem bil seznanjen, tudi dosti alkoholizma in raznih živčnih napetosti.

V glavni vlogi nastopa Jure Ivanušič. Ste ga imeli v mislih že od začetka? Kako je potekal izbor igralcev? Ste se na koncu zavestno odločili, da v filmu nastopijo igralci, ki povečini prihajajo iz Maribora?

Ker sem do sedaj delal pretežno dokumentarne filme, v svojih filmih igralce načeloma angažiram intuitivno glede na njihovo osebnost, glede na njihov pogled na življenje itd., tako da posebnih avdicij za ta projekt oz. film nisem imel. Izjema je bila avdicija za starejši par, ki dogodek v filmu opazuje skozi odprto okno. Njiju sem izbral na avdiciji v domu starejših Danice Vogrinec.

Če sem iskren, na začetku pisanja scenarija niti nisem imel v mislih Jureta Ivanušiča, ki se je kasneje kot moj stari znanec ob tej priložnosti izkazal za najboljšo rešitev.

Igralce, ki prihajajo iz t. i. mariborskega bazena, sem izbral tudi zaradi narečja, ki se v filmu govori. Menim, da so igralci profesionalci, sicer vešči tudi drugih, ne le lastnih narečij, vseeno pa se v filmu nekje v globini pozna, če nekdo govori iz sebe oz. ali je naturščik ali pa govori naučeno.

V bistvu gre za kombinacijo profesionalnega igralca z naturščikom. Predvsem pa sem delal na tem, da s štajerskim govorom v filmu ne gremo ‘čez’. V mnogih slovenskih filmih, kjer se štajerski govor pojavi, je ta karikiran in kot tak izpade neke vrste slaba, cenena komedija.

Glavni lik, Milan Veber, je 40-letnik. Ste izboru lika morda pridali kanček avtobiografskosti? Kako to, da je Milan v poplavi poklicev ravno likovni pedagog? Ste izhajali iz dejstva, da je kot umetnik morda bolj sočuten do živali?

V filmu je kanček avtobiografskosti mogoče zato, ker sem rojen Mariborčan in z izjemo študijskih in nekaj drugih let živim v tem mestu. Posledično iz mesta črpam tudi zgodbe, kar je na nek način avtobiografija o nas, Mariborčanih.

Tudi ime glavnega junaka, Milan Veber, je značilno za Maribor z okolico oz. severovzhodno Slovenijo nasploh, kjer ima veliko ljudi slovansko ime in poslovenjen nemški priimek. Tudi Veber je v osnovi nemški priimek, pisan z dvojnim v, medtem ko jaz gospoda Milana pišem z enojnim.

Niti izbor poklica glavnega junaka ni golo naključje. Izhajal sem iz dejstva, da je dandanes ogromno družboslovcev z diplomo brezposelnih. Da bi mu pridal empatijo, da ne rečem norost odločitve, ki se v filmu zgodi ob spuščanju krav na svobodo, sem mu pripisal umetniški poklic likovnega pedagoga.

Kje vse bomo film lahko videli slovenski gledalci, glede na to, da gre za kratkometražni film, ki je ponavadi predvajan le po festivalih?

Pred dvema tednoma je bil v tekmovalnem programu motovunskega filmskega festivala, sedaj je tu na Festivalu kratkega filma, gre na Festival slovenskega filma in upam, da tudi na ostale festivale. Pot filma se je praktično šele začela.

Ker je koproducent RTV Slovenija, bo film predvajan tudi na nacionalki, vendar šele nekje konec leta 2020. Razlog za to je člen v pogodbi, ki nam dovoljuje potovanje po festivalih v roku dveh let ter s tem sodelovanje na večini za nas oz. film relevantnih. Se pa na omenjenih festivalih ne predvajajo filmi, ki so že bili v t. i. ‘road castu’ oz. predvajani na televiziji.

Imam tudi idejo, za katero upam, da mi bo uspela, in sicer, da bi bil Bik v kinih art kino mreže predvajan kot predfilm. Mislim, da omenjena formula nasploh ne bi bila napačna.

Hoteli smo žival, ki se bo med paničnim ljudstvom mirno sprehajala po ulici. Omenjeni bik je to zmogel, tako da sem mu izredno hvaležen za vse, kar je naredil za film.

Bojan Labovič

Film se nanaša na lokalno okolje mariborske industrijske četrti, kjer se nahaja tudi v filmu omenjena klavnica. V enem od intervjujev ste dejali, da vam je bil prikaz klavniških delavcev z nabrušenim orodjem oz. noži v rokah dovolj zgovoren za zgodbo, ki sledi. Bi šli po vaše za slovenske razmere predaleč, če bi prikazali krvavi vsakdanjik mnogih od živali? Kako ste se glede snemanja uspeli dogovoriti z odgovornimi v klavnici? 

Že od samega začetka nisem hotel kazati krvi, ker mislim, da so stvari včasih veliko bolj sugestivne, če jih v filmu prikažeš z drugimi sredstvi. Film sem tako začel s sterilno čisto klavnico, saj je po mojem mnenju tak prikaz veliko bolj boleč kot klavnica med samim aktom oz. izvršitvijo klanja. Tudi z umetniškega stališča nisem pristaš eksplicitnega prikazovanja nečesa, ampak imam raje prispodobe.

Snemati v klavnici ni lahko, za dovoljenje smo se morali kar potruditi. Tudi na samem snemanju v klavnici so bili prisotni veterinarji, prav tako smo imeli veterinarski nadzor med snemanjem živali. Kot je zapisano v špici filma, smo z živalmi ravnali v skladu z zakonodajo.

Zdi se, da (nekdanja) mariborska industrijska četrt ponuja še mnoge nenapisane zgodbe. Poleg vas je podobno lokacijo snemanja uporabil tudi režiser Marko Naberšnik v filmu Slovenija, Avstralija in jutri ves svet. V njegovem filmu ključno vlogo prav tako odigra Jure Ivanušič. Naključje ali …?

To je naključje, seveda. Sicer pa sam Maribor dojemam kot filmsko mesto. S propadom silne industrije, ki je v Mariboru nekdaj bila in je mestu dajala utrip ter hkrati njegov značaj, je postal kraj mnogih lokacij in zgodb, ki bi jih bilo potrebno obdelati na pravi način.

Kje ste dobili bika za prikaz v filmu? Kakšna je bila njegova usoda po koncu snemanja?

Bika, ki je prikazan v filmu, smo za potrebe snemanja odkupili, po končanem snemanju pa smo ga v dobri veri, da bo živel naprej, prodali na eno izmed kmetij.

Kako vam ga je uspelo »ukrotiti«? Ste se med snemanjem kadrov posluževali kakih posebnih trikov oz. tehnik v montaži, ali je bilo vse spontano posneto na sami lokaciji?

Absolutno ne, trikov nisem hotel uporabiti, saj nisem pristaš tega. Bik je bil v ‘naravnem stanju’. Posledično je fizični pristop moral biti tak, da ni bik spremljal naših navodil, ampak smo (rečeno v šali) z ekipo spremljali njegova navodila.

Gre za edini kasting (z izjemo tistega, ki sem ga opravil v domu starejših), ko smo med nekaj biki izbrali prikazanega v filmu. Razlog: z direktorjem fotografije Juretom Černecem nama je bil najbolj všeč zaradi njegovega pogleda in nekakšne topline, ki jo je izžareval. Hoteli smo žival, ki se bo med paničnim ljudstvom mirno sprehajala po ulici. Omenjeni bik je to zmogel, tako da sem mu izredno hvaležen za vse, kar je naredil za film.

Ob biku so bili prisotni dreserji živali. Bika so usmerjali in hkrati pazili na to, da ne bi prišlo do kakih nepredvidenih situacij. Tudi ulico, kjer smo pobeg snemali, smo zaprli za promet, ogradili in zagotovili vse varnostne ukrepe.

Odkrito povem, da je moj odnos do živali v bistvu ‘indijanski’. Živali moramo torej jemati kot svoje sopotnike. Ko so Indijanci včasih katero od živali uporabili za hrano, preživetje, so to naredili s spoštovanjem.

Bojan Labovič

Kaj je po vaše bistveno sporočilo filma? Je bilo za vas bolj pomembno, da dosežete gledalce ali (zgolj) to, da sami pri sebi razčistite odziv na omenjeno situacijo?

Oboje. Vsak avtor kateregakoli kulturno-umetniškega izdelka je vesel, če publika to sprejema. Poleg tega je moja želja oz. namen vedno tudi kaj sporočiti oz. kaj povedati. Gre za film o svobodi, film, kako iz utesnjenosti pridemo na svobodo, tudi, če za doseganje cilja naredimo nekaj popolnoma ‘odbitega’. Celotna situacija, v kateri živimo in v kateri se je zgodil tudi ta primer, je popolnoma ‘odbita’. Bik na ulici. Sprehaja se mirno, okoli panični ljudje, ki jih je strah oz. so zvedavi.

Vsi organi, ki se čutijo dolžne poskrbeti, da se situacija zopet vrne v stare tirnice, in na drugi strani človek, ki je v situaciji, ko se ne more odločiti, ali iti v življenju naprej ali vse skupaj končati. Ne preostane mu drugega, kot da izvrši dejanje svobode in gre tudi sam v svobodo. Kakšno svobodo, kaj se mu bo zgodilo, sem pustil odprto. Ne ve se torej, ali je končal v zaporu, na psihiatriji ali pa so mu čestitali in z njim opravili intervju.

Gre za neke vrste simboličen konec »dvojne svobode«, svobode živali in lastne svobode.

Menim, da imamo ob prisotnosti empatije oz. razumevanja živali (pa ne v smislu, da bi morali zaradi tega popolnoma spremeniti naša življenja) zelo podoben odnos tudi do svobode oz. empatije do soljudi.

Hočem reči, da nisem želel narediti ‘vegetarijanskega filma’ (na osebni ravni vegetarijancem, veganom in podobnim ne nasprotujem), ampak film, kako danes nismo sposobni narediti izjeme. Tako kot tega danes v razredu ne bo naredila slaba učiteljica, ki ni sposobna storiti izjeme pri nenavadnem učencu, ki se vede odklonsko, a je sicer genij. Ona tega ne vidi, ker ga hoče ukalupiti v ostalih 32 učencev, če povem nekoliko bolj ilustrativno.

Mariborska premiera se je odvila 20. 5. 2019, ravno na svetovni dan čebel. Je bil termin izbran naključno ali s posebnim namenom? 

Glede poročila o svetovnem dnevu čebel, ki ga bere voditeljica informativne oddaje nacionalnega radia Miranda Bratkić: poslušal sem več radijskih novinarjev in njen glas se mi je zdel najbolj primeren za branje uvodne novice. Radijsko poročilo o svetovnem dnevu čebel sem si izmislil, saj sem scenarij pisal leto pred predlogom Slovenije, da bi 20. maj postal svetovni dan čebel. Razmišljal sem namreč o biku kot veliki živali, v poročilih pa se mora pojaviti mala, prav tako ogrožena žival in izbral sem čebelo. Tu so se zadeve simpatično poklopile, in če je temu že tako, sem premiero v Mariboru želel izpeljati na omenjeni dan.

Zaposleni ste na Uradu za kulturo Mestne občine Maribor. Vam je žal, da ste premiero v domačem okolju morali izpeljati v multipleksu Maribox, namesto v dvorani kakega manjšega mestnega kina? Kaj bi lahko naredili za izboljšanje tamkajšnje situacije? Lahko kako vplivate na razvoj in potek dogodkov v zvezi z oživljanjem kinov, vključenih v art kino mrežo?

Kar zadeva mariborski kino, tu že nekaj let vlada surrealistična situacija, tako da na vprašanje težko odgovorim. V mestu še vedno nimamo mestnega kina. Eden od razlogov je privatizacija kino podjetja, kar se je zgodilo v 90. letih, posledično so tudi kinodvorane prešle v zasebno last. Omenjene nepremičnine še danes niso v lasti Mestne občine Maribor.

Po eni strani je stremenje k nekim rezultatom na področju kulturne politike dobrodošlo, se je pa potrebno zavedati dejstva, da si omejen ne samo pri pridobivanju sredstev, ampak tudi pri promociji svojega dela. Predvsem zna biti težava na strani medijev, ki nate s tega stališča pogosto gledajo kot na ‘nekoga z oblasti’.

Za konec pa še nekoliko provokativno vprašanje. Kdaj ste nazadnje pojedli kos govedine? V kakšni obliki?

Sam (kot že omenjeno) nisem vegetarijanec. Sem že omenil, da sem opravil intervju za enega od ‘veganskih’ blogov? Odkrito povem, da je moj odnos do živali v bistvu ‘indijanski’. Živali moramo torej jemati kot svoje sopotnike. Ko so Indijanci včasih katero od živali uporabili za hrano, preživetje, so to naredili s spoštovanjem.

Problem vidim v masovni proizvodnji in v tem, da ljudje dnevno pojemo absolutno preveč mesa. Potrebno bi se bilo vrniti v čas naših babic in dedkov, ko se je meso jedlo le ob nedeljah, pa so ravno tako dočakali relativno visoko starost. Predvsem pa je bolj kot zakol samih živali problem transport. Nekoč je bilo meso lokalni produkt, danes pa je globalni.

Bik (Bojan Labovič, 2019)