Intervju z Ester Ivakič

Ester Ivakič je 26-letna režiserka in vizualna umetnica iz Šentjurja pri Celju, ki se je s filmsko umetnostjo začela ukvarjati na Visoki šoli za umetnost. Po končani diplomi in svojem prvem diplomskem filmu Srdohrd (2016) je nadaljevala s podiplomskim študijem režije na AGRFT-ju, kjer je posnela magistrski film Assunta (2018). Na svoji ustvarjalni poti je zrežirala nekaj videospotov (za glasbeni skupini Bombyx Lori (Alien) in Smrt Boga in Otrok (Tipi so pičke) in na Zavodu SSCA v Ljubljani pripravila razstavo svojih animacij z naslovom Kraguljčkova pesem. Na FeKK-u se je predstavila s kratkim eksperimentalnim filmom Vse, kar ti hočem povedati s telepatskimi signali, ko me ne poslušaš (2019).

Marja Kovanda: Na premieri Telepatskih signalov na FeKK-u si dejala, da je film nastal iz velikega števila posnetkov, ki si jih že nekaj časa hranila in s katerimi si želela nekaj narediti v  prihodnosti. Kdaj in kako si začela zbirati te posnetke, kje in s čim so posneti, kaj sestavlja film?

Ester Ivakič: Na svojem trdem disku, ki se mi je pred kratkim pokvaril (grenek smeh), sem vse od leta 2012 posnetke zbirala v mapice. Vse, kar sem uporabila v filmu, je nastalo z namenom, da se v bodoče za nekaj uporabi. Pri urejanju materiala nisem ravnala ‘premišljeno’, ampak intuitivno, glede na svoje občutje. Tako sem asociativno brskala po svojem arhivu in izbirala tisto, kar sem čutila, da lahko uporabim.

Kakšno tehniko si uporabljala pri snemanju in montaži?

Vse je posneto s telefonom iphone SE, tisti kader čolna na vodi pa je iz računalniške igre GTA5. Decembra lani sem imela razstavo animiranih instalacij na SSCA-ju, kjer sem uporabljala cut-out stop animacijsko tehniko in ustvarjala slike z akrilom. Te slike sem potem vstavljala v film.

Zdi se, da s fotografijami in širokimi posnetki na pokrajine, kot so gozd, obala ali pa čoln v vodi, gledalca skušaš približati občutku tesnobnosti ali pa izraziti osebna izpoved protagonistke. Zvok vode, ki spremlja posnetke, se spaja v nekakšno melodijo, ki deluje pomirjujoče in utesnjujoče hkrati. Proti koncu filma veliko uporabljaš sonce. Zakaj si pogled in posluh usmerila v naravo?

V svojih delih velikokrat uporabljam podobe iz narave, saj mi ta simbolizira neko razbremenitev in pomiritev, voda pa očiščenje.

Vsake toliko se mi zdi, da se moram umakniti v samoto in nekaj narediti sama. Da nekako pregledam, kaj se z mano dogaja, in da sem nato spet pripravljena na sodelovanje z drugimi.

Ester Ivakič

O čem je pravzaprav film?

Film je zelo oseben in sem ga, z izjemo urejevanja zvoka v studiu, ustvarila sama. Pri večini režijskih projektov je nujno sodelovati z drugimi ljudmi. Na AGRFT-ju smo veliko delali na klasičen način, torej v komunikaciji z velikim številom mentorjev, z direktorji fotografije … Vsake toliko se mi zdi, da se moram umakniti v samoto in nekaj narediti sama. Da nekako pregledam, kaj se z mano dogaja, in da sem nato spet pripravljena na sodelovanje z drugimi. Ta film je nastal kot reakcija na neko obdobje osebne stiske, ki sem ga preživljala. Želela sem si ustvariti nekaj, kar je podobno občutkom, ki so se mi takrat porajali. Želela sem se nekako očistiti nečesa slabega in se pomiriti ter sprejeti neke stvari in spoznanja glede sebe.

Kako to, da si vmes vstavila nekaj sekund avtomobila, ki glasno in agresivno spelje s ceste, in to ravno v trenutku, ko se misel govora v off-u razbije v »saj se samo zajebavam«? Od kod posnetki umazanih, z obliži prekritih prstov, ki nekako grozljivo grabijo po zraku? Občutek imam, da gre za prikaz neke neuravnovešenosti, nihanja iz agresije v mir in spet nazaj.  

Ja, definitivno izražajo nek notranji nemir, neko valovanje iz miru v agresijo in spet nazaj v mir. Nimam neke trdne, racionalne razlage za to, zakaj sem izbrala prav te posnetke in jih zmontirala prav na ta način. Skupaj sem jih sestavila tako, da bi izrazili predvsem občutke, način, na kakršnega čutim.

Zdi se, da skušaš z glasbeno podlago, posnetki in glasom spominjati na grozljivke.  

Sicer nisem imela prav nekega žanra v mislih, ampak definitivno gre pri filmu za neko bolečo osnovo, ki je lahko strašljiva.

»Jaz, ki pišem to pismo, imam zlate lase, roza oči, črne zobe in modro srce, v trebuhu imam magmo, v kolenih imam kamne …« Naša protagonistka deluje kot čarovnica, tekst in način, kako je izražen, me spominja na urok.  

Ja, lahko bi rekli da je ta tekst neke vrste mantra. In to mantra, ki se jo zrecitira z namenom, da pride do neke spremembe, da se zgodi nek prehod.

Proti koncu se protagonistka opraviči, ker ne uspe sporočiti tega, kar želi. Tukaj postane jasna povezava z naslovom filma, kjer sugeriraš, da druga oseba ne posluša. Ali sem na pravi poti, če predvidevam da gre pri tvojem filmu za interpretacijo neuspele medčloveške komunikacije in igranje z idejo po alternativi, torej skozi telepatijo? 

Ni šlo specifično za nek neuspeli poskus komunikacije z nekom. Bolj je šlo za to, da sem bila v določenih težkih trenutkih svojega življenja utišana ali pa se nisem znala izraziti in sporočiti stvari, ki sem jih želela, na verbalen in konkreten način.