Intima preteklosti
V Kinoteki predvajan program je v sklopu Kino kluba Split izbrala in razporedila Sunčica Fradelić. Klub se že od leta 1952 ukvarja z zbiranjem in hranjenjem avdiovizualnih izdelkov iz bivše Jugoslavije.
Program sestavljajo hrvaški filmi Monolog o Splitu (1961–62) Ivana Martinca, Po potopu (Poslije potopa, 1967) Vjekoslava Nakića, Caffe Manon (1967) Ranka Kursarja, Juke Box (1966) Anteja Verzottija, Žemska (Žemsko, 1968) Dunje Ivanišević in Deževno – nedolžna sobota (Kišno – nevina subota, 1965) Lordana Zafranovića.
Monolog o Splitu na 16-mm filmu režiserja Ivana Martinca je otvoril tematiko preteklosti na Hrvaškem, saj je odprl vrata v mesto Split v času šestdesetih let. S poskočnim tempom usmerja po tlakovanih ulicah, opominja na modo šestdesetih, ki so jo nosili hitrobežeči domačini in se osredotoča na drobne lepote, ki jih je čas zarisal na tamkajšnjih zgradbah – kot npr. razpoke v ometu, ki so postale del estetike obalnega mesta. V svoje kadre Martinac ujame atmosfero priljubljenega turističnega kraja v poletnem času. S krajinsko kompozicijo približa takratno lahkotnost ozračja v mestu. Slog filma je izčiščen, posnetki stavb so pogosto simetrični, detajli pa prikazani v diagonalni kompoziciji. Vseskozi je zvočna podlaga prijetna klavirska glasba, ki popestri prikaz poletja v mestu.
Caffe Manon je film režiserja Ranka Kursarja. V njem skuša skozi oči stalne stranke v kavarni preko dokumentarnega stila snemanja prodreti v zakulisje življenja natakaric. Ženske v svetlih uniformah zbrano hitijo od stranke do stranke, si zapisujejo naročila, se trudijo prijazno nasmihati kljub vidni utrujenosti in v celem dnevu komaj pridejo do sape. Skozi kaotične premike kamere, invazivna približevanja obrazom mlade natakarice, ki si jo je režiser izbral za protagonistko in hrupno zvočno podlago hektičnega trušča zapolnjenih miz, je režiser prepletel rdečo nit in jo na koncu s cikličnim posnetkom samega imena kavarne tudi na poetičen način izrazil. Film opominja na naporno, težaško delo in mladost lepe natakarice, ki v idealnih razmerah ne bi smela sovpadati. Mlada natakarica si želi zapustiti kavarno in slediti svojim sanjam, saj jo čaka še dolga prihodnost. Film poudari, da dekle zaradi svojih denarnih razmer te službe v prihodnosti ne bo moglo zapustiti. Ravno ta prihodnost pa se v izmenjajočih kadrih z ropotanjem posode, nenehnim pobiranjem naročil in nošenjem težkega pladnja v dlani te mlade protagonistke še suhoparno podaljša in mučno raztegne, v kar se zdi skoraj kot večnost. Tempo filma je počasen in se rahlo vleče, ne ker bi bil dolgočasen, temveč ker je to njegov namen. Spremljamo cel dan od jutra do znočitve. Šele končni posnetek osvetljenega znaka »Manon«, pa nam razkrije, da za mlado protagonistko ne bo nikoli ugasnil.
Dunja Ivanišević v filmu Žemska v ospredje postavi mlado protagonistko. Mlada ženska se v prepletajoči se montaži njenega telesa in izsekov manekenk iz modne revije primerja z ideali družbe. Režiserka želi preko intimnega filma opozoriti na nerealistične in hkrati plehke trende lepotne industrije, ki ne sovpadajo z videzom in dosežki realne ženske. Na sredini filma protagonistka zamenja ploščo na gramofonu in spremeni tempo glasbe. Na nov poskočni ritem se odzove z ritmičnim plesom in tako nemudoma spremeni vzdušje v mladinski sobi. Njeni udi postanejo mehkejši, kamera skupaj z njo pleše po prostoru in na film lovi njene sproščene poteze rok, s katerimi riše po zraku. Prepusti se sama sebi, odmisli norme in konfekcijske številke oblek ter ugotovi, da ji nič ne manjka. Njeno žensko telo je točno tako kot mora biti – v njem namreč lahko pleše. Na koncu filma zapusti svojo sobo. Revije pusti za sabo, zaprte v notranjosti, medtem ko sama stopi v svet. Protagonistka ima vso moč zgraditi tako prihodnost in življenje, kot si ga želi. Noben družbeni ideal je ne zadržuje ujete v notranjosti in z nizko samopodobo. Ženska se zaveda svoje močne samopodobe. To v zaključku filma prikaže kamera, ki se metaforično pretvori v protagonistkino počutje in usmeri visoko v neomejeno nebo. Tako kot Caffe Manon odlično zajame družbeni problem, z razliko tega, da ga na koncu razreši. V Žemski mlada protagonistka uspešno stopi iz družbenih okvirjev in vsakodnevnih cikličnih omejitev ter zakoraka sanjam na proti. Film režiserja Zafranovića Deževno – nedolžna sobota prikaže intimo mladega para, ki leži v udobni postelji na brezdeljni dan. Za razliko od preostalih filmov, se idejno sporočilo prikaže preko ročno izdelanih napisov v obliki vprašanj, ki jih ženska zastavlja moškemu. Mlada ženska je očitno nesamozavestna in od moškega želi slišati, zakaj jo ljubi. V filmu režiser navzven prikaže najgloblja notranja vprašanja, ki se pogosto porojijo v človekovih glavah v tako intimni situaciji, a si jih mnogi ne upajo izreči. To oviro v filmu odpravljajo napisani listi. Film prikazuje neracionalen strah pred izgubo ljube osebe, ki pa ga v tem primeru moški skuša razbliniti. Z izmenjajočim velikim planom obeh protagonistov in subjektivno ročno držo kamere, je na film zajeta ljubezen in bližina med glavnima likoma. Na začetku se prizor zdi kot pasivno ležerno dogajanje, ki pa z dodanim kontekstom kmalu postane čustveno nabit. Okolica prizora je enostavna. Postelja je postavljena ob belo steno, posteljnina je prav tako svetla, zato je poudarek na obrazih obeh likov. Par na postelji osvetljuje nežna bela svetloba, ki prostor napolnjuje s skoraj nebeško estetiko. Prizor je tako intimen, da ni nujno umeščen v realni svet, temveč lahko obstaja nekje posebej, samo za protagonista.