Ivanišinova igra

Jože Dolmark sredi Playing Men (2017) Matjaža Ivanišina v kamero otožno pove, da režiser nima več idej in ne ve, kako nadaljevati film. Kamera se zasuče k avtorju, ki skrušen sedi pred steklenico piva. Sledijo podobe razmišljujočega avtorja v praznih gostilnah. Zdi se, kot da v mislih išče podobe, ki bi jih bilo vredno zajemati, hkrati pa se sprašuje, če je sploh še vredno zajemati kakršnekoli podobe. Playing Men se tako ukvarja z vprašanji o smiselnosti podob, vlogi režiserja/dokumentarista v ustvarjalnem procesu in namembnosti filmske umetnosti same.

Ivanišin niza podobe iger, ki jih igrajo moški. Gre predvsem za nenavadne igre – na primer mora, igra s prsti, v kateri igralci drug drugemu ognjevito kažejo različna števila prstov in prek posebne matematike nabirajo točke; pa italijanski običaj metanja kosa sira navzdol po vaških strmih ulicah. Avtor vsako igro posname na drugačen način. Turške borce, ki se v svojih dvobojih poslužujejo nenavadnih taktik z dotikanjem intimnih predelov teles, posname kot opazovalec, ki v dogajanje ne posega. Z bližnjimi plani in montažo, pa tudi zvočno podlago tolkal, ki borbam narekuje ritem, izrazi svoje zanimanje za telesnost. Igro metanja sira uvede s statičnimi podobami praznih ulic italijanske vasi, nato pa prikaže duhovnika, ki predstavi posebni kos trdega sira, in vaščana, ki ga vrže ter zagreto omeni nekaj anekdot o bizarnih nesrečah. Še tretji pristop avtor uporabi pri podobah starejših, golih balinarjev, ki njegovi kameri pozirajo pri miru, zaradi česar delujejo kot žive fotografije. Z različnimi režijskimi pristopi avtor vsakič po svoje podčrta posebnost iger, hkrati pa se poklanja velikima avtorjema jugoslovanskega novega filma – Karpu Godini s svojimi živimi fotografijami, Želimirju Žilniku pa s svojim prevpraševanjem namembnosti filmske umetnosti.

Prelomna točka filma je izjava Dolmarka, ki naznani konec posvečanja moškim igram. Zazdi se, da avtor ne vidi več smisla v nadaljevanju snemanja – kot da iz podob, ki jih je zajel, ni mogoče sestaviti filma, zaradi česar se porodi vprašanje, kakšne podobe bi bilo vredno posneti. Film se po eni strani konča – režiser ne nadaljuje prvotne ideje –, po drugi pa se s preusmeritvijo fokusa na Ivanišinovo ustvarjalno krizo nadaljuje. Obupan nad nezmožnostjo povezovanja zajetih podob v smiselno filmsko celoto poizkusi podobe ustvariti, ne da bi jih dejansko zajel s kamero. Na teniškem igrišču obišče Petra Musevskega – dejstvo, da gre za igralca, je mogoče razumeti v okviru avtorjeve namere ustvarjanja podob, saj je uporaba igralcev pogosteje domena igranega filma – ki mu pripoveduje o finalni tekmi Wimbledona, na kateri je nastopil Goran Ivanišević. Playing Men neposredno ne prikaže teniškega dvoboja, ampak le izmenjuje podobi Musevskega in črnino, ob kateri se iz off-a oglaša glas športnega komentatorja.

Ko se Ivanišin pojavi v filmu, ne spregovori. Podoba nakaže, da se pri iskanju navdiha sprašuje o filmskem ustvarjanju in sebi kot ustvarjalcu. V zadnjem prizoru v off-u skupaj z Musevskim zapoje pesem My Rifle, My Pony and Me, ki so jo v klasiki Rio Bravo (1959) odpeli Dean Martin, Ricky Nelson in Walter Brennan. Ali kot je v intervjuju za Ostrenje pogleda povedal Ivanišin, »če so jo lahko odpeli oni, zakaj je ne bi še midva?«