Jaz, črnec – Jaz, mladenič
Zdi se, da o Afriki, ki nam je geografsko sicer relativno blizu, vemo sorazmerno malo. Večino znanja o njej pridobimo v srednji šoli, tam pa se tudi konča, če se ne ravno usmerimo v to področje. Kot drugi in zagotovo tudi precej širši vir informacij o tej celini so naravoslovni dokumentarci, ki pa velikokrat delujejo po že ustaljenih vzorcih. Prikažejo vse, od vegetacije do živalskega kraljestva, na koncu še različna ljudstva in kulture, ki so ponavadi predstavljeni kot nekaj eksotičnega in oddaljenega, prikazanega iz perspektive zahodnega opazovalca.
Med petdesetimi in šestdesetimi leti prejšnjega stoletja v svetu filma pride do nove metode opazovanja, spremljanja s kamero, ki se premakne na pol subjektivnega, t. i. cinéma vérité. Avtor ni le opazovalec, ampak sam intervenira v dogajanje. Tovrstni film prikaže običajne ljudi, kar je bilo za tisti čas nekaj novega, izvirnega, celo provokativnega. Takrat nastopi tudi Jean Rouch kot eden izmed pionirjev, ki s svojim ustvarjanjem vpliva tudi na francoski novi val, jugoslovanski črni film in ostala podobna gibanja.
Na ta način je posnet tudi film Jaz, črnec (Moi, un noir, 1959), ki se odvija v zahodni Afriki, v prestolnici Slonokoščene obale, Abidjan, kjer v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pride do množične brezposelnosti mladih, ki v upanju na boljše življenje svojo srečo poskusijo v večjih mestih. Avtor spremlja tri mladeniče: Tarzana, Eddyja Constantina in Edwarda G. Robinsona, od katerih prva dva tudi komentirata dogajanje skupaj z avtorjem v glasu v off-u. Iz njune pripovedi je razvidno, da protagonisti spadajo v revnejši sloj prebivalstva, ki živi četrti Treicheville, v kateri se odvije večina dogajanja. Razkrijeta tudi, da to niso njihova prava imena, saj jih prava imena simbolno povezujejo z njihovo preteklostjo in revščino, nova (zahodna) imena pa so nasprotno simbol nekega »boljšega« sveta, ki je poln priložnosti za uspeh in srečo.
Film kronološko pokaže en teden njihovega vsakdanjega življenja. Podnevi mladeniči opravljajo težko fizično delo v pristanišču, v prostem času pa se zabavajo ter sanjarijo o boljšem življenju. Ker večinoma pripovedujeta Eddy Constantin in Edward G. Robinson, film podrobneje prikaže njuno življenjsko zgodbo, v kateri se razkrije tudi njuna intima. To je ponazorjeno z zabrisano mejo med realnostjo in njunimi fantazijami. Film na to opozori z nenadno spremembo kadrov, kjer v prvem kadru avtor spremlja glavni osebi, v naslednjem pa se zdi, kot da gledamo skozi njune oči. V filmu se taki posnetki pojavijo trikrat: gre za njihove fantazije, kjer pokažejo svoje mladostniško, če ne še otroško hrepenenje po drugačnem življenju, ki ga živijo bogataši na drugi strani reke. Edward G. Robinson na primer sanja o tem, da postane slavni boksar, kar izraža željo po uspehu, priljubljenosti in seveda višjemu socialnemu standardu, v drugem takem posnetku Robinson osvoji dekle, ki si ga želi, v tretjem , ki je obenem tudi konec filma, se glavni protagonisti kot otroci, zabavajo v reki, podoživljajo obdobje otroštva, ko še niso imeli skrbi in so pozitivno gledali na prihodnost.
Film v nasprotju z večino dokumentarcev prikaže Afriko na drugačen način. Celoten film narekujejo in komentirajo protagonisti, avtor le poredkoma kaj doda, zaradi tega pa pripoved izpade še bolj pristno. Zaradi tematike o brezposelnosti mladih in o velikem socialnem prepadu med bogatimi in revnimi se film po več kot šestdesetih letih še vedno zdi aktualen.