Pomladna anekdota
Med petdesetimi in šestdesetimi francoski novi val povzdigne filme določenih avtorjev iz obrti v umetnost. Nastanejo različni filmski klubi, izdajajo revije o filmu – med najbolj znanimi Cahiers du cinéma, prvence pa finančno podpre tudi francoska vlada. Kritiki pri Cahiers, med njimi tudi Éric Rohmer, dan za dnem preživijo v Kinoteki, kjer gledajo in nato v kritikah analizirajo različne filme, proizvedejo tudi teorijo avtorstva, kasneje pa še sami poprimejo za kamere.
Pomladna zgodba (Conte de printemps, 1990) je sicer njegov poznejši film, ki pa še vedno vsebuje številne značilnosti francoskega novega vala. Začne se s posnetki Pariza, kot npr. Truffautov prvenec 400 udarcev (Les Quatre cents coups, 1959). V sončnem pomladnem dnevu spremlja vožnjo učiteljice filozofije Jeanne. Odpelje se v stanovanje svojega fanta, kjer jo zmoti nered, zato raje odide v svoje stanovanje. Tam je še vedno njena sestrična, ki želi ostati dlje, kot sta bili zmenjeni. Tako Jeanne za krajši čas ostane brez »doma«, čeprav poseduje ključe dveh stanovanj.
V nasprotju z na primer Godardovim Do zadnjega diha (À bout de souffle, 1960), kjer je izpostavljeno predvsem dogajanje, Rohmer v Pomladni zgodbi na prvo mesto postavi dialog. Pogovori so intimni, veliko je analiziranja posameznikovih dejanj in reakcij, kar je razvidno že ob prvem srečanju Jeanne in Natashe. Spoznata se na zabavi, kjer ju poveže občutek odtujenosti in odvečnosti, saj tam nikogar ne poznata. Njun pogovor že na začetku preide na osebnejšo raven od vsakdanjega pomenkovanja. Ko Jeanne razloži svojo stanovanjsko situacijo, ji novo nastala prijateljica ponudi sobo svojega očeta, saj večino časa preživi na službenih potovanjih ali pri ljubici Eve.
Skupaj preživita konec tedna in se v tem času zelo zbližata. Natasha kaj kmalu izpove neprijetne občutke glede svoje družinske situacije, znotraj katere sebe vidi kot žrtev. Meni namreč, da jo oče zapostavlja. Po seznanjenju s preostalima članoma se izkaže, da gre za veliko kompleksnejši preplet odnosov in občutkov, kjer ne gre iskati krivca oz. kjer je vsak po malem krivec.
Liki predstavljajo premožnejši meščanski sloj, kar je razvidno že iz starega meščanskega stanovanja z visokimi stropi in ogromnimi okni polnimi tople sončne svetlobe, ali podeželske hišice z raznoraznimi cvetličnimi tapetami in ogromnim vrtom polnim spomladnega cvetja. Socialnemu statusu primerno se pogovori vrtijo predvsem okoli humanistike in klasične glasbe. V prvi se dokazuje Eve, ki hoče s svojim znanjem premagati domnevno tekmico Jeanne in provocirati Natasho, od katere je le nekaj let starejša. Ravno starostno razmerje med ljubico, ki želi vzpostavljati avtoriteto, in hčerjo, ki je ne jemlje resno in jo zato tudi sama provocira, je eden izmed glavnih razlogov za njun vzajemni odpor. Na področju glasbe kraljuje hči, ki se na akademiji izobražuje v igranju klavirja. Film tako neredko spremlja klasična glasba, pogosto gre ravno za Natashino igranje. V prizoru, kjer ne prisostvuje, posnetek igranja zavrti njen oče. S tem avtor nakaže, da je hči vedno v njegovih mislih, čeprav je njenem življenju pogosto odsoten. Svojih napak se zaveda, vendar se z njimi ne zna soočiti. Tako raje menja ljubice in išče kompromise s hčerjo. Tudi v trenutni zvezi ostaja, čeprav ve, da se ne bo izšla. V vsej tej zmedi medsebojnih odnosov začne o svoji zvezi dvomiti tudi Jeanne, ki pa se ne želi postaviti na nikogaršnjo stran.
Po dveh tednih, prežetih z različnimi zanosnimi čustvi in občutki, se Jeanne ponovno vrne nazaj na svoje ustaljene tirnice. S sklepnim dejanjem vrnitve nazaj na začetek v fantovo stanovanje, kjer se odloči pospraviti nered, Rohmer poudari nepomembnost preteklih dogodkov. Za protagonistko predstavljajo anekdoto, ki njenega življenja pretirano ne zaznamuje. Avtorja zanimajo reakcije, dejanja in čustva posameznikov, ki se ukvarjajo predvsem sami s sabo in s svojim življenjem.