Pomladna zgodba (Conte de printemps, 1990) Érica Rohmerja, prvi v ciklu štirih filmov z naslovom Zgodbe štirih letnih časov, je intimen portret prijateljstva, človeške negotovosti in nerodnosti ter zamerljivosti in odpuščanja.

Pomladna zgodba (Conte de printemps, Éric Rohmer, 1990)

Film v življenje glavne junakinje, učiteljice filozofije Jeanne, vpelje s posnetki prometa in pariške arhitekture ter portretoma dveh stanovanj. V stanovanju svojega zaročenca Jeanne ne zdrži, saj je razmetano in hladno, v njenem pa se mudi sestrična. Ker je Jeanne ne želi motiti, se znajde na zabavi bivše kolegice. Tam spozna mlado in nedolžno osemnajstletno pianistko Natasho. Kamera se v dolgem statičnem kadru osredotoči nanju, ki sedita na kavču in preobračata besede o smislu obiska zabave. Natasha ji ponudi prenočišče in med njima se začne spletati prijateljstvo.

Dolgi kadri pogovorov ponudijo poglobljen vpogled v čustvene spremembe likov in predstavijo njihovo vedenje. S scenografijo in kostumografijo v spomladanskih tonih film odseva razgibanost prebujajoče pokrajine. S koloritom tako v eksterierih kot tudi v interierjih vzpostavlja pomladno vzdušje ležernosti. Vseprisotnost rož – na vrtu počitniške hiše Natashinega očeta, tapetah, oblekah in vazah – na vsakem koraku spremlja prijateljstvo mlade pianistke in filozofinje. To se začne kot pomladno cvetje, ki zgodaj zacveti, doseže svoj vrhunec, nato pa oveni. Oddaljita se zaradi Natashinih poizkusov, da bi zbližala svojega očeta in Jeanne, saj njegovo novo ljubico naravnost sovraži. Gre za lok, razvojno pot skorajda kateregakoli prijateljstva ali razmerja – spoznavanje, začetno navdušenje, uživanje in zanos se na neki točki prelevijo v nejevoljo, saj navadno drugi ni tak, kakršnega smo si želeli, da bi bil. Sledi razhod.

Natasha, njen oče, njegova ljubica in Jeanne skupaj razglabljajo o sebi, svojih odnosih in zanimanjih, pravzaprav pa o ničemer posebnem. Delujejo nerodno, na nek način so zadržani, za vsako besedo pazijo, kaj bo povzročila. Govorijo o navidezno banalnih temah, na primer o stebrih, ki so postavljeni v Natashini kuhinji … Skozi pogovor izsevata njihova osebnost ter odnos do življenja in svoje okolice, ne da bi se tega zavedali. Natasha vse, kar se zgodi, povezuje z težavnim odnosom med mamo in očetom, je trmoglava in ne sprejema kritike. Tako se odvijajo vsi pogovori – govorijo o vsakdanjih zadevah, njihovo osebnost pa sogovorec razbira na različne načine. Natasha v besedah in vedenju drugega poišče tisto, kar želi, Jeanne pa obnašanje in dejanja preostalih ljudi razume bolj dobesedno. Kljub temu da je prijateljstvo Jeanne in Natashe kratko in se njuni poti na koncu ločita, se zdi, da obe osebnostno nekoliko zrasteta in se soočita z drugostjo.