Preporod odnosov

Pomladna zgodba (Conte de printemps, 1990) je prvi od štirih filmov v seriji letnih časov, ki predstavljajo pozno obdobje ustvarjanja Érica Rohmerja, v katerem so si glavni protagonisti Jeanne, Natasha, Eve in Igor skoraj tako različni kot štirje letni časi. Skupno jim je, da so uglajeni, izobraženi in dobro situirani, tu pa se njihove podobnosti končajo. Vsak ima drugačen odnos do sveta oziroma življenja nasploh. Njihov tok misli je »glasen« – njihovi pogledi zvenijo skozi dialoge. Premisleke protagonistov izzovejo vsakdanji, življenjski zapleti ali pa izhajajo iz čisto suhoparnih situacij, kjer, namesto da bi se prepustili toku časa, dolgčas preganjajo s tehtanjem vzrokov in posledic svojih preteklih dejanj. Jeanne na primer na zabavi osamljeno sedi na kavču in, preden začne Natashi razpredati o nenavadnem spletu okoliščin, zaradi katerih se je sploh znašla tam, reče: »Dolgčas zame ne obstaja.«

V Pomladni zgodbi se ne zgodi nič nenavadnega ali neobičajnega. Poseben poudarek je na podobah – pomlad, ki simbolizira življenje, namreč ni omejena le na cvetočo naravo, temveč se bohoti tudi znotraj štirih sten v obliki barvitih šopkov cvetic, tapet in oblačil z rožastimi vzorci. Barvita kostumografija še dodatno poudari prekipevajočo pomlad. Pomladno vzdušje riše tudi glasba – Bethoovnova Pomladna sonata spremlja živahno dinamiko spreminjajočih se odnosov med liki.

Prizori so redkokdaj temačni. Tudi ko je v ospredju konflikt, je čutiti optimizem, kar gre pripisati splošni pozitivni naravnanosti glavnih protagonistov. Ravno pri načinu, kako različno se ti odzovejo na medsebojna nestrinjanja, film preseka meditativno ozračje in nekoliko ostreje zariše razpoke med njihovimi pogledi, ki pravzaprav predstavljajo prepričanja širše družbe. To najbolje ponazori prizor, v katerem četverica večerja, čas pa si krajšajo s pogovorom o filozofiji. Sprašujejo se, kaj je bistvo filozofije in kakšen pomen ima za vsakega izmed njih. Jeanne, sicer profesorica filozofije na gimnaziji, zagovarja stališče, da je posameznikovo mišljenje, četudi ni podprto z izbranimi termini, še vedno svojevrstna filozofija, »vredna« nič manj od tiste, ki temelji na kanoniziranih konceptih. Z njo se ne strinja Eve, ki trdi, da je tako mišljenje zmotno, psevdointelektualno – torej nekaj, čemur »pravi« intelektualec ne bi smel nameniti pozornosti. Ironično je, da se Eve pri zagovarjanju svojih stališč kmalu zaplete v lastno mrežo učenega izrazoslovja.

Kljub temu pa se konflikti vselej iztečejo mirno. Četverica vsako nesoglasje podrobno analizira in teži k argumentiranemu zagovarjanju svojih stališč. »Odprtost« četverice podčrtajo srednji plani, ki enakovredno prikazujejo vse štiri protagoniste. Z zavedanjem in priznavanjem lastnih zmot se postopoma osebnostno izpopolnjujejo, med njimi pa se – rahlemu erotičnemu vetriču med Jeanne in Igorjem navkljub – stkejo prijateljske vezi. Zdi se, da je Pomladna zgodba metafora za odnose med ljudmi, ki spomladi vsakič znova vzklijejo in rastejo.