Kako smo postali stroji

Yuri Ancarani je v Milanu delujoči italijanski režiser, ki od leta 2000 snema predvsem kratkometražne filme, posnel jih je 21. Nekateri delujejo avtonomno, drugi pa tvorijo tematske sklope, kot so na primer Spomini za sodobnike (Ricordi per moderni, 2000–2009), trilogija Železna bolezen (La malattia del ferro, 2010–12), ki jo sestavljajo Šef (Il Capo, 2010), Ploščad Luna (Piattaforma Luna, 2011) in Da Vinci (2013).

Avtor v trilogiji, ki že v samem naslovu izraža sindrom, podoben utesnjenosti, z elegantnimi kompozicijami prevprašuje povezanost in odnos med ljudmi in stoji ter med ljudmi po prihodu strojev. V prvem se režiser poda v italijanski kamnolom marmorja in sledi delavcem pri kamnoseštvu, v drugem spremlja potapljače pri delu v podmornici, v tretjem pa med operacijo vstopi v človeško telo. V vseh treh filmih centralna kompozicija razoseblja ljudi in jih enači s stroji. Med ljudmi ni več pristne komunikacije, ta je zreducirana na mahanje roke, ki jo Ancarani primerja z roko bagrov. Zreducirana je na kratke odsekane stavke preverjanja stanj naprav v podmornici in na koncu popolno odsotnost komunikacije med kirurškim posegom. Avtor z vseprisotnim strojnim zvokom prikaže, kako smo ljudje zavoljo večje učinkovitosti postali stroji in kako smo izgubili občutek za sočloveka ter prepoznavanje človečnosti.