»Ko delaš stvari intuitivno, pridejo na plano nekatere negotovosti in čustva, ki jih sicer ne bi razkril.«
Stefan Kruse Jørgensen je danski režiser, ki je v okviru letošnjega instant kult sklopa predstavil svoje 3 kratkometražne filme: Čezmernost (Excessive Bulk, 2017), Podoba migracij (The Migrating Image, 2018) in Nejasnost (A Lack of Clarity 2020). V svojih filmih se osredotoča na nove tehnologije, zlasti podobe in sporočila, ki jih ustvarjajo. Več lahko preberete v spodnjem intervjuju.
Pri vaših filmih se zdi, da morate pri delu preiskati ogromne baze slik in videov. Kako poteka vaš ustvarjalni proces? Kako v tej množici izberete ustrezne slike in videe?
Vse je odvisno od projekta, na katerem delam. Po navadi arhiviram podobe in ustvarim podatkovno zbirko, v kateri se nato zadržim nekaj časa. Pri Podobi migracij so posnetki, ki so končali v filmu, morali izpolniti nekaj pogojev. Imel sem namreč ogromno materiala, vprašal sem se, kako lahko prikažemo migrante v gibanju.
Še en izziv je bil, ko sem želel prikazati dolgočasne podobe ljudi pri delu in bolj čustvene podobe. Nekateri posnetki, ki jih vidite, so tako zelo emocionalni in vključujejo celo glasbo, drugi pa so idiosinkratični in dolgočasni in prikazujejo ljudi, ki se pretvarjajo, da delajo. Na primer pri Nejasnosti so izbrani posnetki izrazito izstopali od preostalega gradiva zaradi lokacije, kamere, pomanjkanja logotipov, zvoka in tudi zaradi tega, kar se v samih posnetkih dogaja. Najprej sem sicer nameraval posneti drug film, ampak so me ti posnetki preveč navdušili. V svojih filmih obravnavam bodisi tisto, s čimer se soočam prvič, ali nekaj, kar smo vsi videli že tisočkrat, sam pa to poskušam prikazati na izviren način.
Vam pri delu pomaga ekipa ali večino stvari delate sami?
Raziskujem sam. Podoba migracij je bil sicer moj podiplomski projekt. Imel sem dobrega profesorja, ki mi je pomagal, pomagali so mi tudi sošolci. Nejasnost sem ustvaril sam, sodeloval sem le z oblikovalcem zvoka in skladateljem.
Koliko časa nastajajo vaši filmi?
Pogosto začnem z raziskovanjem in nato za nekaj časa preneham, enako je v fazi urejanja gradiva. Po navadi vse skupaj traja približno eno leto. Ker delam sam, lahko včasih delam zelo hitro, nato pa si za kakšen mesec vzamem premor. Torej ne gre za klasično filmsko produkcijo.
Kaj je vzbudilo vaše zanimanje za nove tehnologije in tehnologije nadzora?
Na začetku je moje zanimanje vzbudila teorija, ki sem jo bral. Šlo je za medijsko teorijo iz osemdesetih, ki sem jo nato primerjal z današnjo situacijo in s tem, kako se je vse skupaj pospešilo. Ko sem tako našel dve nasprotujoči točki, so se znotraj tega razvile ideje, kako jih povezati. V Nejasnosti sem tako poskusil povezati vojaškoindustrijski kompleks s svojim pomanjkanjem spanja. Vzamem dve točki, ki nista povezani na nikakršen način, in jih poskusim povezati. Zmeraj poskušam najti umetniške povezave, ki jih običajno ne vidimo, in raziskati, kaj se zgodi, ko te stvari povežemo – ali s tem ustvarimo nekaj novega. Tako delujejo moji možgani.
Omenili ste, da je bila navdih za film Čezmernost vaja v asociacijah. Ali nam lahko poveste kaj več o tem?
Šlo je za vajo, ki sem si jo zadal sam. Vse skupaj je potekalo v okviru delavnice, ko je profesor prinesel tiskalnik računov in rekel, da lahko z njim naredim, karkoli želim. V tistem času sem se selil in želel sem darovati nekaj svojih predmetov trgovini z rabljenimi stvarmi. Nisem vedel, kaj naj naredim s tiskalnikom in tako je nastala ideja, da natisnem račun z vsemi predmeti, ki se jih bom znebil, namesto računa za predmete, ki jih bom še pridobil. Moje delo je potekalo tako, da sem zapisal ime predmeta, ga pogledal za približno pet sekund in nato napisal prvo besedo ali stavek, ki se mi je utrnil. Ko delaš stvari intuitivno, pridejo na plano nekatere negotovosti in čustva, ki jih sicer ne bi razkril. Gre za preprosto idejo, ki sem jo realiziral v dveh dnevih.
Zdi se, da film prikaže tudi način, kako poskušamo prenesti vse več naših misli na zunanji medij.
Seveda, prevprašujem razmerje med zunanjostjo in notranjostjo. V filmu sicer govori stroj, a hkrati tematizira močna notranja občutja. Gre za kontrast, ki me je estetsko zanimal.
Operativne podobe so podobe, ki ne zabavajo, temveč usmerjajo, nadzorujejo in prepoznavajo. Kako ste se odločili, na kakšen način jih boste predstavili glede na to, da ima surovo gradivo že določen podton?
Operativne podobe, ki me zanimajo, na primer v Podobi migracij, so v večini primerov posnetki vojaških kamer, kar s sabo zagotovo prinaša konotacije nevarnosti in tveganja. Posnetke vojaških kamer pogosto vidimo v televizijskih novicah in večina ljudi jih niti ne ozavesti. Pri operativnih podobah sem želel gledalca opomniti, skozi katero lečo opazuje dogajanje.
Kaj menite, da je posameznikova odgovornost ob konstantnem toku podob, ki nas obdajajo?
Tu bi obrnil vprašanje in se vprašal, kakšna je odgovornost medijev, ki nam podajajo podobe. Vprašal bi, kako lahko mediji samoreflektirajo in se vprašajo, kakšen je njihov vpliv. Dokumentarni film bi se moral zavedati svoje vloge sokrivca.
Kako svoje filme vidite zdaj, ko je od nastanka minilo nekaj časa?
Čezmernost zdaj vidim kot nekakšno samorefleksijo. Podobo migracij mi je zanimivo vedno znova gledati – zadovoljen sem, kako sem zastavil koncept. Nejasnost sem naredil pred kratkim. Film večkrat ponovno pogledam in se o njem učim. Še posebej zanimivo je opazovati odzive občinstva.
Vas zanimajo še kakšne specifične snemalne tehnike, ki jih še niste uporabili?
Trenutno ustvarjam film, ki sem ga začel animirati v Blenderju. Kupil sem 3D model drona, s katerim bi rad ustvaril posnetke nad morjem. Zdi se mi, da bo film vseeno vseboval najdene posnetke. Tako vstopam v svet animacije in iger. V prihodnosti bom verjetno raziskoval video kolaž, morda bom kdaj izvedel tudi bolj oseben projekt.
Kakšna mislite, da bo prihodnost tehnologij?
Možne so zelo različne smeri. Trenutno se zdi, da algoritmi vodijo v smer deepfake ipd. Po drugi strani se mi zdi, da je vse bolj prisotna nasprotna pozicija. Tudi sam se poskušam nekoliko umakniti od socialnih omrežij in spleta. Treba je najti ravnotežje.
Transkribirala Eva Palčič in Staš Čebular.