Komični užitki
Raziskovanje pretiranega humorja Zabave (1968) in njene igrive povezave s filmom Playtime (1967)
Po epski otvoritvi 10. edicije žanrskega filmskega festivala Kurja polt nas je pričakala prava filmska poslastica režiserja Blaka Edwardsa z naslovom Zabava (The Party, 1968). Ta razburkana komedija, tako imenovana slapstick mojstrovina, me je navdušila s svojim humorjem in brezhibnim komičnim časom. Spominjajoč na klasiko Playtime (1967) Jacquesa Tatija je prinesla osupljivo izkušnjo, ki me je nasmejala od začetka do konca.
Eden od vrhuncev filma je njegova mojstrska uporaba pretirane situacijske komedije. Film spremlja Hrundija V. Bakshija, ki ga odlično igra Peter Sellers, ki se po naključju znajde na razkošni zabavi, pravem talilnem loncu hollywodske elite. Med raznimi pretencioznimi umetniki, zvezdniki, željnimi slave, in ekscentričnimi družabniki se Bakshi ne znajde najbolje, kar vodi v niz nesreč in nesporazumov, ki jim ni videti konca.
Eden bolj ikoničnih prizorov je, ko Bakshi pomotoma poplavi kopalnico, medtem ko poskuša popraviti težavo z vodovodno napeljavo. Naraščajoči kaos in uničenje, ki nastaneta, vključno z brizganjem vode vsepovsod, eksplozijo stranišča in Bakshijevimi poskusi, da bi popravil situacijo, ki jo le še poslabšajo, sta polna šaljivega humorja.
Podoben učinek ustvari tudi pijani natakar, še en nepozaben lik v filmu, ki ga igra Steve Franken, ki z nočjo postaja vse bolj pijan. Njegovo spotikanje in nerodne norčije, vključno s padanjem pladnjev s hrano in polivanjem pijače, so klasični primeri slapstick humorja, ki prispeva h komičnemu kaosu zabave.
Kar ločuje Zabavo od drugi filmov, je njegova sposobnost ohranjanja lahkotnega tona kljub pretirani naravi humorja. Film doseže popolno ravnovesje med absurdom in smešnostjo, pri čemer nikoli ne prestopi meje motečega. Pravzaprav te pretirane situacije, v katerih se znajde Bakshi, postanejo vir čiste zabave. Duhovit dialog pa filmu doda še dodatno plast humorja. Igra, zlasti Petra Sellersa, pa ni nič manj kot briljantna in prikazuje njegov neverjeten talent za fizično komedijo in izvedbo komične predstave.
Slogovne vzporednice med filmoma Zabava Blaka Edwardsa in Playtime Jacquesa Tatija so pri komičnih mojstrih, ki sta ustvarjala v istem času, pogoste. V obeh filmih se glavna lika znajdeta v nerodnih zagatah, pogosto zaradi svoje nedolžne in nevedne narave. Poleg tega sta oba filma tudi vizualno zelo privlačna, s svojima dovršenima scenografijama in kostumi, kar prispeva k njunemu splošnemu šarmu. Oba filma tudi uporabljata prizore zabave kot nekakšno ozadje za poudarjanje ekscentričnosti in absurdnosti človeškega vedenja na družabnih srečanjih. Oboževalci komičnega genija Tatija bodo zagotovo cenili podobnosti.
Skratka, Zabava je nadvse smešen film, ki nas je ob otvoritvi Kurje polti prav zares “zabaval”. Dvorana je bila zaradi izstopajoče komične izkušnje ves čas napolnjena s smehom, prav zaradi pretiranega humorja, brezhibnega komičnega časa, komičnega genija Petra Sellersa in Blakea Edwardsa ter vizualno privlačnih elementov. Vzdušje pa se je nadaljevalo še v kavarni Kinodvora, kjer se je odvijala pogostitev v slogu filma in festivala z jajčnimi kanapeji in veliko skledo solate – za prepoznavanje simboliko le-te priporočam ogled filma.