Kramljanje z Ramljakom
Pogovor z Ivanom Ramljakom je potekal po projekciji sklopa Kino Ramljak, v katerem so se zvrstili njegovi kratki filmi.
Kristian Božak Kavčič: Koliko zapuščenih, uničenih kinematografov je na Hrvaškem?
Ivan Ramljak: Na otokih ali na splošno?
Oboje.
V zlati dobi šestdesetih je bilo na otokih okoli 60 kinov. Približno tretjina njih dandanes sploh ne obstaja več, saj so bili uničeni, porušeni.
Zakaj so bili porušeni?
Odvisno od primera do primera. Nekatere so odkupili, porušili in na njihovem mestu zgradili hotel (smeh). Dva, ki sta bila prikazana tudi v filmu (Kino Otok [2016]), so vrnili Cerkvi, Cerkev pa jih je v naslednjih 25 letih samo pustila propadati. En izmed kinov na Malem Lošinju je bil spremenjen v stanovanjski objekt, ki je zame najgrša stavba, kar sem jih videl. Ne vem, kaj jim je padlo na pamet, da so to storili. Tretjina jih deluje, a v druge, ne filmske namene – kot prostor za vadbo glasbenikov, plesalcev, gledališče itd. Zadnja tretjina pa jih, občasno ali stalno, deluje kot kinematografi. Na splošno na Hrvaškem, kar se tiče majhnih mest, vasi, danes ni tako slaba situacija. V času poznih devetdesetih in že v novem tisočletju je bila situacija milo rečeno katastrofalna, saj tudi v večjih mestih, kot sta Karlovec in Šibenik, ni bilo kina. Pred nekaj leti pa je Hrvaški avdiovizualni center (HAVC) izvedel projekt sofinanciranja nakupa digitalnih projektorjev za neodvisne kinematografe. V okviru tega projekta je okoli 40, 50 kinov v manjših mestih – tudi na otokih – dobilo DCP-je. Pri nas obstaja neodvisna kino mreža, ostaja pa vprašanje, kako kvalitetno ti kini delujejo. Nekaj jih prikazuje hollywoodske blockbusterje, kljub temu da niso dobili sredstev in DCP-jev za ta namen – predvajali naj bi neodvisne, hollywoodske filme. Bolje to kot nič.
Pri nas obstaja neodvisna kino mreža, ostaja pa vprašanje, kako kvalitetno ti kini delujejo. Nekaj jih prikazuje hollywoodske blockbusterje, kljub temu da niso dobili sredstev in DCP-jev za ta namen – predvajali naj bi neodvisne, hollywoodske filme. Bolje to kot nič.
Ivan Ramljak
Delovanja kinov torej nihče ne nadzoruje?
Nekakšen nadzor obstaja. Poznam žensko, ki vodi kino v Korčuli in predvaja francoske klasike ob treh popoldne, ne da bi to kam objavila. Tako da ja, obstaja možnost manipulacije – saj smo vendarle na Balkanu …
Pa je kaj obiska v delujočih kinih?
V celotni zgodbi o hrvaških kinematografih me še najbolj veseli, da ljudje prihajajo. Na Mljetu obstaja Dom kulture, ki ni bil zgrajen do konca. V šestdesetih so ga začeli graditi, a so se vsi kmalu sprli. Ima zidove, manjka pa mu streha. Izgleda fenomenalno. Ljudje s festivala Mediteran so nato z lokalnim združenjem tam začeli s prikazovanjem filmov. Lani sem po vseh teh mestih s Kino Otokom naredil turnejo, v povprečju je prišlo 50, 60 gledalcev – ker se kini nahajajo sredi gozda, projekcije pa so se odvijale v večernem času, so s seboj prinesli še manjše svetilke. Publika absolutno je, kar je sijajno, pa tudi želi si več nehollywoodskih, ‘resnejših’ filmov.
Kakšna je po vašem mnenju prihodnost kinov?
Mislim, da kino ne bo umrl …
Ker pogosto poslušamo, kako obisk kinematografov pada …
Strah, da bo kino umrl, je pretiran. V zadnjem času so se pojavili novi načini gledanja filmov, ki meni, kot predstavniku srednje generacije, niso jasni. Recimo gledanje doma, na prenosnem računalniku …
Da, danes se jih gleda tudi na telefonih.
Še slabše. Ko gledam film na prenosnem računalniku, mi je že a priori za 50 odstotkov slabša izkušnja, kot če bi ga gledal v kinu. To preprosto ni to. Poznam ljudi, danes v svojih dvajsetih, ki so gledali iste filme kot jaz, a vse doma, na laptopu in kljub temu razumejo film, opazijo bistvene stvari … Menim – kot pove tudi lik v filmu –, da nič ne more zamenjati izkušnje kina. Seveda pa obstajajo drugi načini gledanja. Kino sicer ne bo nikoli več tako popularen, kot je bil v šestdesetih – pred televizijo, videom, internetom itd. –, umrl pa tudi ne bo. Dandanes ne obstajajo le projekcije filmov, ampak si ljudje izmišljujejo različne stvari – pogovore z avtorji, okrogle mize ipd. – in sam nimam nič proti temu. Prav nasprotno, mnogi gredo ravno zaradi tega raje v kino.
V pogovoru po projekciji ste omenili projekt Kino Mediteran. Kaj je Kino Mediteran?
Začeli so ga ljudje, ki v Splitu organizirajo Festival mediteranskega filma Kino Mediteran. Pričeli so v šestih kinih, vsako leto pa jih je več. A finančne podpore s strani našega HAVC-a niso dobili. (smeh) Prej so tako dobili sredstva iz Evrope kot doma. Nimajo jasnega načrta, kaj točno bi želeli storiti, še vedno pa dobijo žalostno malo denarja. Poleg tega pa projekt vodi 7, 8 ljudi, ki so lani v treh ekipah celo leto poganjali 25 kinov od Splita do Dubrovnika. Področje severno od Splita torej ni pokrito. Npr. Krk, največji hrvaški otok, že več kot 25 let nima niti enega delujočega kina, kar je neverjetno. Kino Mediteran je uspel odpreti kina tudi v krajih, kjer jih prej ni bilo, lani pa smo po 38 letih oživeli Letni kino v Ubli. Nekaj kinov smo s pomočjo sredstev iz ministrstva tudi obnovili.
To pa seveda ni dovolj?
Gre za pionirske poskuse, ki se bodo še razvijali. Vsekakor je boljše, da se vsako leto projekt razširi za en kino, kot pa da se začne preveč ambiciozno in nato propade. Projekt se bo zagotovo še nadaljeval. Bistveno je, da obstaja interes publike.
Pred kratkim je nekdo izračunal, da bi za denar, ki ga po navadi namenimo snemanju novega filma, lahko obnovili celotno zgodovino hrvaškega eksperimentalnega filma.
Ivan Ramljak
Kako vidite propadanje filmskega traku?
Sem eden od fetišistov filmskega traku. Ko smo gledali prvi film v sklopu (Baba Višnjina 38 [2007]), sem pomislil, kakšna škoda, da ga nisem posnel na trak, saj bi tudi čez sto let izgledal super, zdaj pa po desetih letih na DV kaseti izgleda kot zadnji drek. Filmski trak mi vzbuja občutek čarobnosti. Kot selektor na Festivalu kratkega filma Tabor sem si v tednu, dveh pogledal 200, 300 kratkih filmov, od katerih sta bila na trak posneta dva. Ko vidim, da je film posnet na trak, v meni nekaj zaigra. Sam sem ravnokar posnel film na 16-mm, ker sem si želel doživeti izkušnjo snemanja na trak. Bilo mi je super. Bolj moraš biti pripravljen na to, kaj boš snemal – ne smeš snemati neumnosti. Nakup, razvijanje in skeniranje filmskega traku pa vendarle stane ravno toliko kot izvrstna digitalna kamera. Ne zdi se mi, da smo porabili več časa in denarja, kot če bi snemali digitalno. Največji problem je razvijanje, saj se filmski laboratoriji zapirajo. Škoda, da je tako, a to je že bolj vprašanje industrije, kapitalizma. (smeh) Edino, kar je lažje pri digitalnem snemanju, je distribucija – daš film na server in takoj si ga lahko ogleda nekdo iz drugega konca sveta. Razen tega ne vidim drugih prednosti digitalnega načina snemanja.
Kaj pa vprašanje restavriranja? Pri nas je stanje slabo – namenja se izjemno malo sredstev, pogoji hranjenja filmskega traku so slabi … Kako je na Hrvaškem?
Katastrofalno. HAVC je pod vodstvom Hrvoja Hribarja deloval odlično. Veliko dobrih stvari je bilo narejenih za film, medtem ko je področje hrvaške filmske dediščine popolnoma zanemarjeno. Restavriranju se namenja zelo malo sredstev. Imamo arhiv, ki deluje na resnično čuden način – ustvarjajo nove kopije (pozitive in negative) filmov, ki pa jih raje, kot da bi jih dali kinematografu za prikazovanje, zadržijo zase. Ogromna količina filmov je v lasti Jadran filma, nekoč največje produkcijske hiše na Hrvaškem, ki je bila privatizirana v zelo sumljivih okoliščinah – za malo denarja jo je kupil človek, ki filmske dediščine ne deli nikomur. HAVC se je s tem začel ukvarjati šele v zadnjem času. Tako nobene hrvaške klasike ni na DVD-ju, kaj šele Blu-ray … Na enem prvih festivalov eksperimentalnega filma (GEFF) je na začetku obstajala sijajna skupina eksperimentalnih filmarjev, veliko njihovih del pa je zdaj neobnovljivih in smo jih že izgubili. Pred kratkim je nekdo izračunal, da bi za denar, ki ga po navadi namenimo snemanju novega filma, lahko obnovili celotno zgodovino hrvaškega eksperimentalnega filma. A tega nihče ne želi storiti.
Ste glede tega optimist?
Ne. (smeh) Mi je pa všeč, da se je z restavriranjem začela ukvarjati Slovenska kinoteka, saj se s tem na splošno ukvarja premalo ljudi – tisti, ki bi morali, se ne. Pri nas naj bi se Hrvatski filmski savez, a to počne zelo nerodno.