Ljubezen ali svoboda?
Jean–Luc Godard je v filmu Do zadnjega diha (A bout de souffle, 1960) poustvaril klišejski filmski motiv – zaljubljenca, ki ne morata drug brez drugega in sta tako zaslepljena v svoji »nori« zaljubljenosti, da, ko sta skupaj, pozabita na cel svet. Do zadnjega diha je film, prežet z ljubeznijo, na ravni filmske govorice pa z eksperimentalnimi tehnikami, ki jih Godard vpeljuje v film (kasneje se veliko filmskih ustvarjalcev navdihuje prav iz tega filma – na primer Bonnie and Clyde [Bonnie and Clyde, Arthur Penn, 1967]).
Zgodba je postavljena v Pariz in se vrti okoli Michela (Jean-Paul Belmondo) in Američanke Patricie (Jean Seberg). Michel in Patricia ne razmišljata o stvareh, ki jih počneta. Ne razmišljata na primer o tem, kako kraja avtomobila vpliva na druge, ampak samo uživata drug ob drugem in se ljubita, igrata – podobno kot se Godard igra s filmom. Tako na ravni zgodbe kot tudi filmske govorice avtor ustvarja različne atmosfere: film je mestoma detektivka, mestoma kriminalka, spet drugič romantična komedija.
Zaradi svoje spontanosti in igrivosti film gledalca vključi v zgodbo, gledalec postane del dogajanja, začuti ljubezen med protagonistoma. Prizor, ki to najbolj poudarja je prav tisti, kjer se preprosto življenje odseva v umetnosti skozi razne majhne koščke velike slike. Michel in Patricia se pogovarjata v njeni postelji, kadita, ogorke cigaret mečeta skozi okno, takoj prižgeta nove, se pačita, poljubljata. Primerjata se z umetnostjo in težita k temu, da bi bila lepa in nesmrtna kot umetnost sama. Patricia se postavi pred sliko in sprašuje Michela, ali je lepa kot dekle na sliki. Tako kot Patricio odraža ena od slik na steni njene sobe, se kot komentar Michela kaže Picassova slika, obešena nad posteljo. Michel je namreč nepredvidljiv, njegova osebnost se zdi kot Picassova kubistična slika, razstavljena na več delov (želi si ljubezni, a prav tako si želi biti popolnoma neodvisen).
Do zadnjega diha je drzna novost v filmski umetnosti, tako na ravni forme kot tudi v svoji ideji. Patricia je tipična predstavnica drugega vala feminizma, ki se začne ravno proti koncu 50-ih let prejšnjega stoletja. Patricia je drugačna od ostalih Parižank, saj prinaša ameriško idejo svobode. Bori se proti tradicionalni podobi ženske – iz ZDA odpotuje v Francijo, kjer sama služi denar in si gradi lastno usodo. Bori se za svojo seksualno svobodo in spi z moškim, če si tega želi. Ima visoke cilje in dela v smeri, da jih doseže. Michelu da vedeti, da se z njo ne mora igrati igric, on pa njene besede ignorira. Patricia je neodvisna in si želi biti še bolj – na koncu to potrdi s tem, da Michela izda in si zagotavlja, da vanj ni zaljubljena. A vendarle ni jasno, ali jo je to njeno dejanje zares osvobodilo. Ko ga vidi umreti, ne joka, temveč si gre s prsti čez ustnice – tako, kot je to delal Michel: gesta, ki simbolizira, da je močna, tako kot on.
Zdi se, da je Godardevo raziskovanje feminizma skozi žensko podobo v filmu pokazalo ženskam, da imajo možnost, da so lahko kot Patricia – neodvisne. Patricia jim je namreč pokazala novo podobo ženske, s katero so se lahko poistovetile. Začele so razumevati, da imajo moč, ki jo svet le narobe sprejema.