Preko 400 udarcev v nove dimenzije filma

Glavni lik v celovečernemu filmu Françoisa Truffauta, avtorja francoskega novega vala, 400 udarcev (Les Quatre Cents Coups, 1959) je otrok oziroma najstnik. Tako kot so predstavniki francoskega novega vala iskali nove možnosti filmskega izraza z drugačno uporabo filmskih elementov (postavitev scene, svobodnejše gibanje kamere), tudi glavni protagonist, 12-letni deček Antoine, išče nove izkušnje, ki mu jih življenje lahko poda. Kljub temu da so te izkušnje lahko tudi slabe, ga to ne odvrne od raziskovanja sveta.

Antoine poskusi mnogo novega, od kajenja, »lahkega zaslužka« s krajo ipd. Tako se upira otroštvu, kjer mu odrasli – starši in učitelj – narekujejo, kako se obnašati, določajo vrednote. Antoine pa se odmika od njihovih omejitev in išče lažje, prijetnejše poti za doseg svojih ciljev. Na tej poti deček ugotavlja, kaj je odraslost, ki pomeni predvsem, da je treba za svoja dejanja prevzemati odgovornost. Anotine postaja predrznejši: od »majhnega prekrška«, kot je špricanje pouka, preko kraje, Anotine konča celo v poboljševalnici, iz katere na samem koncu sicer pobegne. Ta pobeg je za Anotina nova stopnja raziskovanja, ki mu v simboliki odprtega morja odpira nove dimenzije svobode, novo stopnjo na prehodu iz otroštva v odraslost.

Do bolj avtentične filmske izkušnje privedejo tudi drugi filmski elementi, ki se jim do takrat ni posvečalo veliko pozornosti, kot so npr. gibanje kamere, igra in scena. Pomembne spremembe uvedejo francoski novovalovci na področju igre, ki postane bolj realistična. S tem namenom je François Truffaut iskal in tudi našel dečka, ki ga kamera ni ovirala – Jean-Pierre Léaud se je pred kamero vedel, kot da je tam sploh ne bi bilo. Ta spontanost igre pa daje občutek dokumentarnosti, ki dogajanje približa gledalcu. Ravno zaradi iskanja novih možnosti filma, se zdi to obdobje tudi bogata podlaga za »nove ljudi« v filmu.