Starši–otrok; država–posameznik; bogato–revno
Kaj se zgodi z otrokom, ki je prepuščen samemu sebi, je brez nadzora in vzgoje staršev? Jih v osebnostnem razvoju otrok prehiti ali pride do propada njegovih vrednot? Kakšne so institucije in načini, s katerimi skušajo otroke vzgajati in vzgojiti v navzven vzorne starše in odrasle? Kakšno je razmerje med bogatejšim in revnejšim slojem?
To prevprašuje François Truffaut v celovečernem prvencu 400 udarcev (Les quatre cents coups, 1959). S pomočjo igralcev, za katere se zdi, da sploh ne igrajo, film posrka v dogajanje. Nekateri izmed kadrov sploh niso bili mišljeni za film, a so bili režiserju tako všeč zaradi svoje pristnosti, da so pristali v delu – na primer prizor, v katerem psihologinja v popravnem domu intervjuja glavnega junaka Antoina, je bil pravzaprav intervju dečka z avtorjem – Truffautom, čigar glas so nadomestili z glasom igralke (psihologinje).
Mladi Antoine Doinel (igra ga Jean-Pierre Léaud) se upira sistemu, ne želi hoditi v šolo, želi si življenjskih izkušenj. Te namesto v šoli nabira v kinu. Ne uboga nedoraslih in neodgovornih staršev, ki težko poskrbijo že sami zase. Kljubuje učiteljem, ki ga ne razumejo. Želi pobegniti in si izboriti odraslost z izkušnjami, ne z znanjem. Starši tega ne razumejo in ga skušajo na vsak način spametovati, kljub temu da je otrok zrelejši od njiju. Antoine želi odrasti, hrepeni po svobodi in samostojnosti. Edini pristni trenutek družinske »sreče« se utrne, ko gredo v kino na ogled filma, prav tako kolega, novovalovca Jacquesa Rivetta, Pariz je naš (Paris nous appartient, 1961) ter se mu tako pokloni, čeprav film uradno nastane šele dve leti zatem.
Institucije, v katerih pristane Antoine – na primer šola, policijska postaja, zapor in poboljševalnica – so prikazane na kritičen način, šola celo dvolično. Ustanove so brutalne, v zaporu Antoine niti ne dobi primerne hrane, v poboljševalnici je pod stalnim nadzorom psihiatrov in psihologov, na policijski postaji, kjer bi morali biti najodločnejši in neomajni, pa nihče noče prevzeti krivde za njegovo zaprtje, vsi bi raje pobegnili domov. V šoli se pokaže dvojnost družbe: po eni strani je šola rigorozna institucija, kjer se pričakuje le sledenje pravilom, po drugi pa je sočutna – ko se Antoine zlaže, da mu je umrla mati, se učitelju najstnik takoj zasmili. Dvojnost pa ni prisotna le v šoli, kaže se v vseh segmentih in ravneh filma, že v sami uvodni sekvenci, v kateri je Pariz prikazan kot glamurozen in hkrati umazan. Ta razdeljenost prežema celoten film, zaznamuje tudi prijateljstvo med Antoinom in Renéjem. Meja med bogatim in revnim se z leti in odraslostjo le povečuje. Če imata najstnika prijateljski odnos, med starši iz različnih slojev do stika sploh ne pride.
Nove tehnologije so Truffautu odprle okno v novo filmsko govorico. Z zasuki kamere na primer nakaže, kaj se bo v zgodbi zgodilo, a napetost obdrži na vrhuncu vse do sprostitve dejanja. S prenosno kamero lahko vstopa v zasebni prostor svojih likov in s tem kaže njihove vrednote in želje. Glasba se v filmu pojavi v precizno izbranih trenutkih navihanosti in kršitvi pravil mladega upornika.
Antoine si želi priti do morja. Želi se osvoboditi že tako ohlapnih verig svojih staršev in odrasti. Želi si dela in izkušenj, želi živeti polno življenje v nasprotju s starši. V pobegu iz poboljševalnice Antoine najde svobodo. V zadnjih kadrih doživi spremembo, po kateri je ves čas hrepenel. Pobegne izza železne ograje sistema in ubeži vojaškemu nadzoru države. Ni se mu treba skrivati pri prijatelju, krasti mleka in pisalnih strojev … Teče bolj lahkotno kot kadarkoli prej. Mimogrede premaguje ovire na svoji poti proti in se pri tem niti malo ne utrudi. Ko pa pride do obale, okna v svet, se začne odpirati širina in praznina sveta, ki Antoina preplaši, preseneti in vznemiri.