Ljubiti … in ljubiti brez ljubezni

Smo lahko na odru bolj iskreni kot v vsakdanu? Dramska igra, pri kateri obstaja več metod oblikovanja lika, od igralca terja črpanje lastnih  izkušenj za upodobitev prepričljive in iskrene vloge. Kaj pa, če je vloga, ki jo ustvariš, tvoj jaz. Ali potem še vedno igraš?

Povsem jasen ljubezenski trikotnik, obči družbi znan predvsem zaradi govoric ali tabloidnih člankov, je čisto nasprotje filma Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba (2017) Rajka Grliča in Matjaža Ivanišina. Subtilno soočanje s tematiko, kot je ljubezen, predstavi pogled, ki je v naši percepciji skoraj nemogoč, morda celo komičen. Postaviti Radka Poliča, njegovo nekdanjo ženo Mileno Zupančič in njenega sedanjega moža Dušana Jovanovića (v predstavi Boris Cavazza) v prostor, kot je gledališče, kjer se koncentrirajo emocije je skoraj recept za dramsko sago. Zgodi pa se nekaj čisto drugega. Gledališče deluje nanje kot prostor psihoanalize, kjer se skozi preigravanje samih sebe približujejo stopnji katarze.