Lutka za vedno
»Baby« Jane Hudson čez cel film Kaj se je zgodilo z Baby Jane? (What Ever Happened to Baby Jane?, Robert Aldrich, 1962) nastopa kot nekakšna lutka. Kot otroška zvezda odrov vaudevilla deluje skorajda srhljivo. Izumetničeno kot lutka odpoje pesem »I’ve Written A Letter To Daddy«, hipec zatem pa na oder že skoči pravi očka, ki izrablja njeno odrsko podobo kot blagovno znamko. Toda časi se spremenijo. Ko Hollywood premaga vaudeville, Jane na mestu velike zvezdnice zamenja prej zapostavljena sestra Blanche. Jane postaja vedno bolj podobna lutki, ki je zaznamovala že njeno otroštvo. Na koncu izgleda kot grozljiva postarana groteska z bizarno gledališko šminko in pretirano obrazno mimiko.
Zgodba je umeščena v malomeščanski okoliš (bogato kalifornijsko predmestje) ameriških sanj, lepih hiš in vrtov, za katerimi pa se včasih skrivajo temačne skrivnosti. Taka je tudi vila sester Hudson.
Odnos med sestrama se poslabšuje, s tem pa postaja film vse bolj absurden. Skozi ves film je v ozadju grozljiv občutek tesnobe, ko je pohabljena Blanche vedno tesneje zaprta v sobi na vrhu stopnic, ki obenem postajajo vedno bolj strme. Te predstavljajo odtujenost sester in Blanchino odrezanost od zunanjega sveta, saj pohabljena ne more sama po stopnicah. Bolj ko dejanja Baby Jane postajajo nerazsodna in bolj ko se zateka v spomine na svojo staro slavo (s hripavim glasom poskuša znova odpeti »I’ve Written A Letter To Daddy«, naroči kopije svojih starih kostumov, najame pianista, ki bi jo spremljal ob »vrnitvi na odre« itn.), bolj je tudi njena sestra ujeta v sobi na vrhu stopnic, v vedno bolj grotesknih položajih.
Film prehaja med elementi različnih žanrov. Na začetku se, z nekaj flashbacki, zdi kot drama o propadli igralki, ko pa spoznamo intimen odnos med sestrama, se film prevesi v psihološko srhljivko. Tesnoba in nelagodje se odražata v mržnji med sestrama. Čeprav se zdi, da ima karte v rokah Baby Jane, je ta kljub ohromelosti še vedno podrejena Blanche. Nobena od sester nima prevlade, saj vedno z nečim držita druga drugo v šahu. Odnos dosega sadistične razsežnosti – če po eni strani Jane Blanche fizično trpinči, jo Blanche na drugi strani psihološko izsiljuje, s tem, da se do nje vede pokroviteljsko in ji ne pove resnice, v Jane ustvarja občutek krivde.
Na koncu je Blanche zopet zapostavljena, Baby Jane pa se vrne na »začetek« – do atrakcije, okoli katere se zbirajo ljudje; tokrat ne zaradi njene ljubkosti, temveč zaradi njene norosti.