Skozi animirano legendo o Princesi Mononoke, ki izhaja iz japonske tradicije, Hayao Miyazaki poda univerzalno sporočilo o težavnem sobivanju človeka in narave.

Princesa Mononoke (Princess Mononoke, Hayao Miyazaki, 1997)

Princ Ashitaka mora zapustiti svojo vas, da bi se soočil s prekletstvom, ki presega spore med človekom in bogovi. Na poti srečuje mnogo tipiziranih oseb in bitji japonskih legend, ki se na koncu združijo v vrhuncu spopada med človekom in naravo.

Kar nekaj likov ima mnogo lastnosti današnjega časa in jih ne moremo opredeliti po »črno-belih« merilih dobrega in zla. Samozadostno naselbino vodi Lady Eboshi, ki skrbi za emancipacijo žensk in ostalih, ki so na dnu družbe, istočasno pa je pripravljena posekati celoten gozd in pregnati vsa gozdna bitja zaradi industrijskega napredka. Na drugi strani je princesa Mononoke, ki je prebivalka enega zadnjih velikih gozdov, deklica, ki sta jo vzgojila volčja bogova v gozdu. Na vse pretege se bori proti ljudem, ki so vdrli v gozd – njen dom in ga brezbrižno uničujejo. Med njima stoji Ashitaka, ki se trudi doseči mir in simbiozo med obema stranema. A spopada ne more preprečiti.

Monumentalnost spopada je prikazana v barviti animaciji, sicer prepletu računalniške in risane tehnike, ki kljub fantazijskosti na trenutke deluje izrazito realistično – pokrajina deluje otipljivo, ozadje je detajlirano (tudi oddaljeni liki imajo jasno izrisano funkcijo), tudi gibanje posnema realnost …