»Medvedu je vseeno, če ga drezaš«

Izraelsko – palestinski konflikt je ena izmed najbolj aktualnih in perečih problematik zadnjih 70 let. Zasedba ozemlja, posledični spopadi, notranji spori in državljanska vojna, v zadnjem letu še podpora trenutnega ameriškega predsednika Izraelcem in očitne grožnje le-teh nakazujejo na nemoč Palestine tako v lokalnem kot v globalnem svetu. Mnogi izmed prebivalcev vojnega področja se v stiski odločijo za odhod v Evropo. Na Dansko se je priselil palestinski režiser Mahdi Fleifel, ki se v svojih dokumentarnih filmih posveča posameznikom palestinskega rodu – tistim, ki so odšli, in tistim, ki so ostali.

V svojem prvencu A World not Ours (Alam laysa lana, 2012) prikaže življenje v izgnanstvu – vsakdanjik v begunskem taborišču Ein el-Helweh, v katerem je tudi sam odraščal. Iz bogatega arhiva posnetkov, ki jih je nabiral skozi svoje življenje – po odhodu, se je namreč pogosto vračal – prikaže tri generacije in njihovo grenko-sladko, na trenutke celo komično življenje. V kratkem filmu A Man Returned (2016) spremlja mladega Palestinca, ki je odšel na pot, dve leti ostal v takrat gospodarsko zlomljeni Grčiji. Zapade v odvisnost heroina in ko se vrne domov, se mora soočiti s kruto realnostjo in deziluzijo predstave o Evropi. V kratkem filmu A Drowning Man (2017) spremlja, kako se mladi begunec na ulicah prebija iz dneva v dan. V najnovejši kratki film Podpisal sem peticijo (I Signed the Petition, 2018) pa za eno izmed osrednjih oseb postavi sebe in v telefonskem pogovoru v off-u, ki ga spremljajo počasni zrnasti prizori sobe, oriše dilemo in nemoč palestinskega izseljenca v Evropi. Izhodišče dopoldanskega telefonskega pogovora med Londonom in Berlinom se zdi precej banalno: režiser je podpisal peticijo proti nastopu skupine Radiohead v Tel Avivu, vendar ga skrbi, da bo ob naslednjem obisku Palestine naletel na težave pri Izraelcih. Njun odnos do teme pogovora na začetku še vsebuje komične momente in lahkotnost, ko se na primer ob splakovanju vode v off-u izkaže, da je eden izmed sogovorcev na stranišču, kmalu pa postane ozračje bolj morbidno. Podpisovanje peticije odraža vprašanje moči, ali morda bolje, nemoči posameznika. Kulturni bojkot nima nikakršne možnosti za uspeh ali spremembo, sploh, ker imajo zabavno industrijo v lasti zlasti Judi. Namen podpisa se bolj kot na kulturno sfero obrača na podpisovalca, ki mu da navidezen občutek moči, občutek da sam odloča in s svojo voljo pripomore k poteku dejanj. V primeru režiserja, ki se zaveda svoje nemoči in nemoči svoje matične države, podpis deluje kot tolažba in opravičevanje samemu sebi.

Zavedanje lastne situacije in neodločenosti poleg ambivalentnega razpoloženja sogovorcev prikažejo tudi počasni, skoraj statični prizori, ki se zdijo precej naključni: del mize s knjigami, pogled skozi okno v krošnje in sosednjo hišo, stena, na katero pade senca omare. Med te se vmešajo tudi posnetki temnih ulic, goratih pokrajin in bombnih napadov, ki nastopijo ob ciničnem monologu prijatelja. Ta na situacijo Palestine gleda z malo upanja, o dejanjih, kot je podpis, meni, da »je medvedu vseeno, če ga drezaš.« On je namreč tisti, ki te je »zjebal«, ti vzel vso moč in tega se zaveda. Posameznik se v občutku nemoči sprašuje o vsaki še tako nepomembni peticiji ali bi jo podpisal in nekaj naredil ali si bo s tem nakopal težave, najbolj ironično pa je dejstvo, da režiserju sploh ni mar za skupino in njen nastop v Tel Avivu.

Feifel s prikazom posameznikov pokaže drugačno perspektivo na izraelsko-palestinski konflikt, pri čemer gre za notranji konflikt naveličanega Palestinca, ki ne ve več, kako naj se bori in ali naj sploh se. Eden izmed najočitnejših takih prizorov je v A World not Ours, kjer prijatelj zaupa režiserju, da si včasih želi, da bi se razstrelil, samo zato da bi ušel situaciji. Kot pravi, se mu zdi, da so mnogi fantje razmišljali tako kot on, svoje dejanje pa so zagovarjali, češ da gre za Palestino. V Podpisal sem peticijo notranji konflikt predstavlja dilema podpisa peticije. Kljub vsej črnogledosti pa pogovor zaključita v svetlejši luči, ko prijatelja zmoti nujen službeni klic na čakanju in ob poslavljanju podvomi v vse, kar je pred tem povedal.