Medvedu je vseeno

Film Podpisal sem peticijo (I Signed the Petition, 2018) je kolaž neizostrenih in tresočih se posnetkov različnih delov stanovanja in pohištva, oken, senc okna na zidu, uličnih vtisov in šotorov v puščavi. Že na začetku vzpostavi tesnobnost.  Skozi okno sije sonce, ki bolj kot občutek svežine, začetka ali vrhunca dneva sugerira, da svetloba ni dobrodošla, ker samo razkriva zaprašenost. Stanovanje spominja na prostor, ki ga je nekdo zapustil. Če ne bi zazvonil telefon in bi se ob posnetkih vrtel telefonski pogovor, bi se zdelo stanovanje mrtvo tiho, polno stvari, ki jih ta nekdo ne uporablja več in s katerimi si ne more pomagati. Med dialogom dveh prijateljev v off-u, se podobe vrtijo naprej. Palestinec iz Berlina kliče svojega prijatelja, za katerega po naglasu domnevamo, da je Anglež.

V svojih večkrat nagrajenih filmi (A World Not Ours [2012]; A Man Returned [2016]; A Drowning Man [2017]) režiser in producent Mahdi Fleifel obravnava predvsem begunsko problematiko. Sam je odraščal v libanonskem begunskem taborišču in kasneje v predmestju Danske, kamor se je preselil pred leti (sedaj prebiva med Dansko, Veliko Britanijo in Grčijo). V filmu Podpisal sem peticijo posodi glas enemu izmed protagonistov, s čimer ob kameri z roke ustvarja avtobiografkost in daje zgodbi realistični pridih.

Prijatelj prijatelja pokliče, ker je ravno podpisal peticijo, ki poziva glasbeno skupino Radiohead k odpovedi nastopa v Tel Avivu in s tem podporo javnemu kulturnemu bojkotu Izraela. Skupina Radiohead je leta 2017 s svojo odločitvijo, da se ne odzove k pozivu palestinske kampanje za akademski in kulturni bojkot Izraela dvignila veliko prahu in se zamerila velikem številu oboževalcev in drugih znanih ter vplivnih osebnosti. Prijatelj  je sedaj v skrbeh, ker si predstavlja, da bo imel ob obisku Izraela zaradi tega lahko dodatne težave. Peče ga vest, ker ugotovi, da mu je za skupino Radiohead pravzaprav popolnoma vseeno. Prijatelj ga posluša in zdi se, da z resnostjo spremlja prijateljevo vznemirjenje. Naprej se sprašuje, zakaj je to sploh naredil, kaj ga je pripeljalo do tega, da se je zaradi neke glasbene skupine odločil tvegati. Zdi se mu, kot se izrazi, da ne bi smel »dodatno drezati medveda«.

V tem trenutku se njegov poslušalec na glas zasmeji. Prijatelju osvetli, da je medvedu –prispodobi izraelske agresije, ki zatira palestinsko prebivalstvo – popolnoma vseeno, če ga po vsem, kar se je zgodilo in po vsem trpljenju, ki ga je že povzročil, nekdo dreza. Prijatelju razloži, da je on Palestinec, medved pa njegov sovražnik, in vse, kar je mogoče, mu je že večkrat prizadejal. Kot prijatelj prijatelju mu iskreno pove, da ne gre za bitko posameznika.

Palestinec: »Dol mi visi za Radioheade … dol mi …«

Anglež: »Poglej, skušal si artikulirati, da imaš moč, kjer je v resnici nimaš. V resnici si popolnoma brez moči in trpiš za vsemi oblikami nemoči. In zelo težko je živeti v stanju zavedanja, da si luzer. Da si v globalnem sistemu in v globalni igri luzer.«

Podpisal jo je, ker je to bila ena redkih priložnosti, kjer je bil prisoten občutek, da kot posameznik na izraelsko-palestinski konflikt sploh lahko vplivaš. Da se s tem, ko se pridružiš gibanju, ki preko kulturnega bojkota mednarodno občinstvo opozarja na grozljivo ravnanje izraelske države, lahko kaj spremeni. Ker konflikt traja že tako dolgo in ker je globoko zaznamoval že toliko ljudi.

Eden izmed glavnih argumentov organizatorjev in podpornikov bojkota temelji na tem, da Izrael načrtno privablja svetovno znana imena iz sveta glasbe in prireja zabave, ki Tel Aviv predstavljajo kot mesto nočnega življenja, kulture in odprtosti. In da je vsak tak mednarodni nastop v službi izraelske propagande z namenom, da vojaško okupacija Palestine postane nekaj običajnega, kar bi svet že zdavnaj moral sprejeti.1

To, da protagonistov ne vidimo, bi lahko kazalo na odtujenost ljudi od prostorov, ki jih vidimo. Konflikti, ki temeljijo prav na argumentu brezpogojne povezanosti ljudi s svojim  teritorijem, pripeljejo ravno do obratnega – razseljenosti, praznine, prisilnega bivanja v taboriščih in začasnih domovih. Hkrati pa njuna nevidnost pripomore k lažjemu vživljanju v njun odnos. Ta odnos se kaže kot prijateljski, saj poteka sproščeno in pristno. Anglež, ki o zadevi razmisli bolj razumsko in se izrazi manj čustveno, deluje kot nek mentor, na katerega se Palestinec obrne v osebni stiski. Film se ne »razreši«, kot se ne razreši problem, ker je medved velik. Palestinski prijatelj ima še vedno pravico biti nemiren in zaskrbljen, kot imajo to pravico vsi, ki jim je mar do, kot mu pravijo – neobvladljivega izraelsko-palestinskega konflikta, ki se odvija že preko 50 let.

Morda je prav napoved tesnobe na začetku filma tisti element filma, ki si prizadeva pripeljati upanje v brezupno tematiko. Morda stanovanje, čeprav prazno, tiho in zamegljeno vseeno pomeni prostor, kamor se lahko nekdo vrne,  usede za mizo, razmišlja in piše. Navsezadnje prostor, iz katerega lahko pokliče v drugo stanovanje. Stanovanje deluje napram podobam taborišč manj tuje.

1. Glej Randall, Dave. 2017: »Radiohead are wrong to play in Israel. Here’s why«. The Guardian. Dostopno na:
   https://www.theguardian.com/commentisfree/2017/jul/11/radiohead-reject-israel-boycott-play-tel-aviv-palestinians, pridobljeno 22. 08. 2019.