Na ljubljanskih ulicah se tre ljudi. Vsi so prišli na ogled sprevoda, ki potuje skozi množico. Ljudje so polni čustev – nekateri veselja in ponosa, drugi bolj otožni in čemerni. Kljub temu da sta kratka dokumentarna filma Naša reka (1960) in Requiem (1960) Dušana Povha nastala istega leta, se pri obravnavi subjekta razlikujeta.

Requiem (Dušan Povh, 1960)

Naša reka, kjer je na filmski trak ujeta prvomajska parada v Ljubljani leta 1960, sprevod po današnji Slovenski (takrat Titovi) cesti v pompoznem cinemascope formatu poveličuje in v živih barvah slika veličino takratnega režima. Navsezadnje gre za reportažni dokumentarni film, katerega namen je bil prav čaščenje moči delavstva in režima. Pripovedovalčev glas v off-u ob mimo korakajočih delavcih opisuje mnoge dosežke delavskega ljudstva – od rasti metalurgijske, tekstilne in elektotehniške industrije do športnih dosežkov in pionirjev. Kadri sprevoda so premešani s kadri iz tovaren, polj, športnih prireditev. Le redko je na platnu samo en človek, večinoma gre za skupino. S tem je še podkrepljena družbena zavest takratnega režima. Film s tem, ko ne izolira posameznika od množice, »uresničuje« geslo sistema – bratstvo in enotnost. Kljub resnosti in navidezni svečanosti dogodka pa glas v off-u celotno situacijo nekoliko sprošča s šalo tu in tam, z besedno igro se na primer pošali, da se je Iskra (podjetje elektrotehniških aparatov) razplamtela tudi v druge panoge industrije.

Če se kamera v Naši reki skoraj nikoli ne posveti posamezniku v množici ali sprevodu (izjema so na primer športniki), Requiem prikazuje slovo zadnjega ljubljanskega tramvaja z veliko bolj osebene plati. Pripovedovalec ima s tramvajem skoraj oseben odnos, glas in posnetki delujejo kot v dialogu. Med montažo in pripovedovalcem je prisotna igrivost, pripovedovalec se igra s časom, tramvaju ukaže, da se vrne v preteklost in začne s svojo zgodbo ob svojem prihodu v Ljubljano. Kamera je redkeje dvignjena nad množico, večkrat se pomeša med ljudi, državo med drugim prikaže kot napredno, odprto – v množici kamera ujame Afričanko. Kljub temu da gre še vedno za propagandni film – naratorjev glas odločno nastopi proti fašističnemu in kasneje nacističnemu okupatorskemu režimu ter pozdravi prihod partizanov v Ljubljano ob osvoboditvi – pa je samo vzdušje filma veliko bolj sproščeno. Pripovedovalec večino časa govori v rimah, se šali, da se je tramvaj uprl fašistom, saj ne obstajajo ne fotografije ne posnetki, kjer bi bile takratne oblasti na ali ob tramvaju. Čas italijanske okupacije je prikazan le s črnino platna.

Tako Naša reka kot Requiem propagirata sistem in njegove napredke – ali s prikazovanjem njegovih dosežkov in razvoja ali v odnosu do predhodnjih. Oba sta slavospeva takratnega režima, ki kritizira pretekle sisteme (naj bosta to Habsburška monarhija ali Kraljevina Jugoslavija, ki jima Requiem priznava določeno mero naprednosti, ali na drugi strani fašizem in nacizem, ki ju strogo obsodi), čeprav je sam daleč od popolnega, za kakršnega se je razglašal. In če se Naša reka skoraj popolnoma izogne individualizmu, Requiem nekoliko ironično izolira tramvaj, ga vzame za svoj subjekt in skoraj poosebi ter povzdigne na piedestal. Takšna individualizacija napredne tehnologije Requiema v kontrastu z množico ljudi Naši reki nakazuje na določeno absurdnost časa in sistema.