Na krovu sive ekonomije
Neja Tomšič, Primorka, ki že dlje časa živi in ustvarja v Ljubljani, je intermedijska umetnica, katere praksa združuje poezijo, fotografijo, performans in risbo. Na letošnji izvedbi ljubljanskega Festivala kratkega filma FeKK se je predstavila z dokumentarno-eksperimentalnim filmom z naslovom Delavci zapuščajo tovarno (2021). V pogovoru kmalu po ljubljanski projekciji nam je med drugim zaupala, zakaj so ladje zadnja leta njen stalni spremljevalec.
Od kod izvira fascinacija nad ladjami?
Težko bi razložila, od kod so ladje prišle v moje življenje. Že dolgo nazaj sem delala strip o ladji Monchegorsk, ki je zaradi političnih napetosti obtičala na Cipru in naposled, ker je tovorila nevarne kemikalije, eksplodirala in trajno poškodovala tamkajšnjo infrastrukturo. To je bila prva ladja, ki me je fascinirala.
Nato sem pri projektu Opijske ladje (2016) želela povedati zgodbo o zgodovini trgovanja s čajem in opijem, in zdelo se mi je, da so dobra vstopna točka v to zgodovino opijske ladje in njihove zgodbe. Ladje so v zgodovini vedno igrale zelo pomembno vlogo. Kljub temu se o tem tehnološkem vidiku zgodovine malo govori. Njihove zgodbe so zgovorne: najprej njihovi inženirji potem investitorji, pogosto gredo ‘iz roke v roko’, imajo različne lastnike, ki jih predelujejo za svoje namene, različne kapitane … V filmu, ki smo ga gledali, sem omenila ladjo Satoshi, ki ima prav tako fascinantno zgodbo in jo v filmu zgolj omenim.1
Kako se vam je zdel film?
Všeč nam je prikaz ladjedelnice, da sama po sebi deluje kot živ organizem. Zanimiva nam je uporaba zvoka, recimo šumenje valov, ki je prisotno tudi v prizorih, v katerih morja ni mogoče videti.
Nikdar prej nisem slišala za to ladjedelnico, čeprav obstaja že več kot sto let in gradi največje križarke na svetu. V njej dela 8000 ljudi.
Enkrat sem se sprehajala po Tržiču (Monfalcone) in zagledala izhod iz te ladjedelnice. Fascinantno mi je bilo videti ljudi odhajati iz tovarne. Tega nisem videla že od časa, ko sem bila majhna. V Ajdovščini je bilo veliko tovarn in ljudje so vedno ob isti uri, ko je bilo konec izmene, preplavili ulice. To je bilo takrat nekaj običajnega, medtem ko dandanes videti ljudi v neprekinjenem toku prihajati iz tovarne ni več običajno.
Bolj kot sem raziskovala ladjedelnico, zmeraj več je bilo motivov in tem, ki so me zanimali. V sami montaži sem se trudila, da bi bile vidne različne plasti, različne rdeče niti. En tak vidik je zvok v filmu: na primer pojavljanje zvoka ure, ki tiktaka, kapljanja vode, sirene. Zelo pomembna je tudi tišina.
Zanimiva je tudi zgodba o tem, kako smo sploh izumili merjenje časa in ki je prav tako povezana z ladjami in potovanjem. Čas smo dejansko začeli meriti zaradi ladijskih poti. Celoten razvoj turbokapitalizma, ki ga predstavljajo križarke, je povezan s tem, da se vsak trenutek časa delavcev čim bolje izkoristi. Raziskovala sem tudi zgodovino merjenja časa. Zvok tiktakanja v filmu je zvok ene prvih mehanskih ur, ki so bile narejene za potovanje z ladjami. Na neki točki je slišati tudi sireno, ki odmeri konec izmene in tako zvok tvori še en motiv, ki mu v filmu lahko slediš.
Podobno je s podobo morja. Stavek, ki ga je med snemanjem slučajno izrekel moj prijatelj, sem v prvi montaži filma obdržala, ker se mi je zdel igriv. ‘V Bejrutu se zdaj kopajo, veš!’ mi reče, in stavek pred vhodom v tovarno zazveni kot: ‘Mi nismo tu, čeprav se nahajamo v turobni delavski sceni’. Ljudje gradijo križarke v sužnjelastniških razmerjih in nečloveških pogojih, a križarka hkrati predstavlja fantazijo. Delo, ki ga delavci opravljajo, jo gradi, da jo lahko drugi, bogatejši ljudje, doživljajo.
Zakaj odločitev za angleščino?
O tem pravzaprav sploh nisem razmišljala, bila je ena od tistih stvari, za katero sem bila odločena. Z Ano Čavić sem sodelovala že prej, njen glas mi je zelo všeč. Verjetno je bil razlog za to predvsem, da je bil navdih za film video esej Haruna Farockija z (enakim) naslovom Arbeiter verlassen die Fabrik (1995), v katerem prav tako ženski glas govori v nevtralnem tonu. Komentira podobe, ki jih vidimo v filmu, sicer arhivske posnetke delavcev, ki zapuščajo tovarno, skozi zgodovino filma.
Kaj pa je vam sporočal angleški jezik? To me res zanima.
Odločitev se zdi smiselna, saj angleščina velja za svetovni jezik. Konec koncev tako delavci kot potniki na križarkah prihajajo iz različnih držav.
Film ni klasičen dokumentarec v smislu, da bi podajal informacije kot so: Tržič, 2021, ta in ta ulica. S tem sem se tudi zaščitila, ko sem preiskovala to ladjedelnico, ki je velikokrat na udaru novinarjev in jo preiskujejo zaradi stvari, ki se tam dogajajo. Večkrat so medijsko oznanili, da bodo tiste, ki o njej govorijo kritično, tožili. Ko sem kuratorki omenila, da bi rada posnela prizor izhoda iz ladjedelnice, me je opozorila na morebitne težave s korporacijo. Izrecno mi je odsvetovala snemanje njihovega logotipa. Odločila sem se, da zato v filmu ne bom izpostavila te specifične ladjedelnice, niti ne gre za preiskovalni film. Zanimalo me je predvsem skozi sliko, zvok in tekst razmišljati o izhodu iz ladjedelnice kot prostoru, ki označuje mejo vidnega. V tem smislu film govori tudi o splošni delavski problematiki.
Ste imeli potem tudi kakšne težave z avtorskimi pravicami? Omenili ste, da so vas sredi mesta ustavili policisti, varnostniki pa nadzorovali vsak vaš korak. Kako ste potem sploh uspeli izvesti celotno snemanje?
Najtežje je bilo posneti uvodni prizor. Po snemanju prizora s kolesi in delavci, ki prihajajo zadaj, je do mene prišel varnostnik in mi povedal, da tega kadra ne smem snemati. Snemam lahko sicer le trg, ki je javen. Ne vem, kako je s pravicami ljudi, ki sem jih snemala, ampak načeloma so vsi zelo zakriti in imajo maske, tako da so ostali anonimni. Bilo pa je izredno napeto. Neprestano so me ustavljali varnostniki, vhod in izhod v tovarno pa je bil popolnoma zastražen, bolj kot državna meja. V tem posnetku to ne pride do izraza, ampak dejansko so križišča izven slikovnega polja povsem zastražena. Na prizorišču je bilo okoli petnajst varnostnikov, ki so prihajali k meni in nadzorovali moje snemanje. Na koncu pa me je, kot sem že omenila, poiskala policija, ki je celo vklopila sireno, ko me je ustavila na ulici med sprehajanjem in brez kakršnekoli obrazložitve zahtevala moje podatke.
Glede na to, da je omenjena velika ladjedelniška korporacija tako zaprta in varovana, nas zanima, kako ste sploh prišli do vseh informacij. Ste bili med raziskovanjem na zvezi s kakšnim od tamkajšnjih delavcev?
Prebrala sem veliko člankov, ki so o tem poročali. Našla sem tri reportaže italijanske televizije, ki so bile javno dostopne in ki govorijo o izkoriščanju delavcev v tej ladjedelnici. Čez čas pa sem prejela kontakt od osebe, ki upravlja fotografski arhiv ladjedelnice in je bil mojemu delu naklonjen. O vsem je bil pripravljen govoriti, sam pa je napisal celo knjigo o tej ladjedelnici, iz katere sem tudi dobila veliko informacij.
Brala sem tudi članek raziskovalke Loredane Panariti, ki je pisala o spremembah organizacije dela v ladjedelnici in zelo zanimivo mi je bilo, kako je prav proizvodnja križarskih ladij zahtevala, da se uvede prekarno delo in izkoriščanje, ki je danes doseglo raven kriminala. Toda na videz vse deluje čisto legalno. Ko so začeli graditi križarke, so odpustili večino delavcev. Ohranili so le dvajset odstotkov domačih delavcev, ki so izredno dobro plačani in gradijo ladijski trup. Vsi ostali delajo preko nepreglednega števila podizvajalskih podjetij. Italijanske reportaže prikazujejo tudi, kako delavci podpisujejo pogodbe le za en dan.
Prihajajo ti delavci iz držav tretjega sveta?
Večina Italijanov se je že izselila iz Tržiča, sedaj tam prevladujejo priseljenci iz Bangladeša. V nekem obdobju so v ladjedelnici delali tudi ljudje iz Jugoslavije, Poljske in Romunije. Veliko je Afričanov. Ti ljudje živijo zelo prekarno delavsko življenje. Da podpišejo pogodbe za delo, čakajo ponoči pred ladjedelnico, da vidijo, ali bodo tisti dan sploh delali ali ne. Potem ob dveh zjutraj na ‘havbi’ avtomobila podpišejo pogodbo za en dan. Plačani so zelo slabo, znan je izraz ‘paga globale’ – pomeni, da plačilo, četudi le 5 eur na uro, vključuje vse, od zavarovanja do opreme, regresa, bolniške, posebej morajo najemati garderobe in tuše.
Kakšna je potem vizualna podoba mesta danes? Kako se je spremenilo?
Čisto drugačno je. Včasih je bil Tržič simbol pravega italijanskega industrijskega mesta z razvito delavsko kulturo. Sedaj pa je seveda kulturno predrugačen. Zanimivo mi je, da so bili ustanovitelji ladjedelnice na začetku 20. stoletja v stiku z mestnimi oblastmi in so skupaj sooblikovali načrt, kako bodo integrirali delavce ladjedelnice v življenje mesta. Dandanes je mesto popolnoma dvignilo roke nad tem in ladjedelnica deluje povsem samostojno. Nobenega razmisleka ni, kje bodo ti ljudje živeli, kam bodo hodili v šolo, kako bodo preživljali svoj prosti čas itd. Delujejo le nevladne organizacije, ki se trudijo, da bi v mestu ohranile neko normalno življenje.
Nam lahko za konec, prosim, zaupate, kje nameravate film še predstaviti?
Film sem ustvarila po naročilu organizacije IoDeposito iz Trbiža. Prvič sem ga predstavila v Ljubljani na razstavi nominirancev nagrade skupine OHO. Pošiljam ga na festivale, naslednja projekcija pa bo konec avgusta v Mariboru na dogodku, posvečenem prepletu umetnosti in industrijske dediščine.
Najlepša hvala!
Transkribirali Maja Gregorčič in Neja Simončič.
- Ladjo, izdelano v ladjedelnici Fincantieri v Tržiču, so leta 2020 prodali podjetju Ocean Builders, ki je odsluženo križarko nameravalo preoblikovati v kriptoladjo. Ob obalah Paname naj bi služila kot tehnološko središče, namenjeno kriptomilijonarjem, a projekt so hitro opustili. Ladja je bila prodana kot odpad in hkrati zasežena. 2021: »Former Bitcoin Cruise Ship Sold to New Startup«. Dostopno na: https://www.cruiseindustrynews.com/cruise-news/24650-former-bitcoin-cruise-ship-sold-to-new-startup.html; pridobljeno 17. 8. 2021.