Najdeni spomini

Ob starih črno-belih posnetkih razigrane druščine pripovedovalka spregovori o spominu in podobah, ki bodo nekoč izginili. In podobe za nekaj časa res so izginile – domače filme, ki so jih lastniki pozabili ali zapustili, so shranili v arhivu sardinske kinoteke Cineteca Sarda, dokler jih ni Sara Fgaier digitalizirala in združila v film Leta (Gli anni, 2018). Z združitvijo posameznih fragmentov je ustvarila nov, namišljen kolektivni spomin in kot ob menjavanju podob razloži pripovedovalka, se daljni spomini pogosto porazgubijo, nekateri se združijo, med njih se kdaj vmešajo tudi izmišljeni.

Fragmente podob v filmu Leta v celoto združujejo premisleki ženskega glasu v off-u, ki spominjajo na dnevniške zapise. Ob obujanju preteklih občutkov se sprašuje o dojemanju časa, kako ga občutiti in doživeti brez zadržkov iz preteklosti in strahu pred prihodnostjo. Fgaier si je za naracijo izposodila istoimensko besedilo sodobne francoske pisateljice Annie Ernaux. V njem pisateljica premišljuje o lastni preteklosti – o odraščanju, družini in možu, ki sta jo utesnjevala, ter o kasnejši ločitvi in ponovnem najdenju mladostniške radovednosti. Ernaux v besedilu pogosto menja osebo pripovedovalca, le redko govori v prvi osebi ednine, velikokrat uporablja prvo osebo množine, včasih o sebi govori celo v tretji osebi. Fgaier to izvirno prikaže s prepletom fragmentov mnogih domačih filmov, ki prikazujejo intimne družinske dogodke, vredne ovekovečenja na filmski trak. Na platnu se ob pripovedi zvrtijo nasmejane podobe ob prazničnem kosilu, lovljenje rib, poležavanje na neskončnih obalah Sardinije, kopanje v Sredozemskem morju, skrivanje v gozdu, potovanje s trajektom …

Kljub fragmentarnosti pa film vsebuje dramaturški lok. Ob izpovedi o utesnjenosti posnetki postajajo vedno bolj temnomodri in nejasni, dokler se ne spremenijo v raznobarvne razpoke poškodovanega filmskega traku, glasba je bučnejša in hitrejša, vrh pa film doseže z razhodom zakoncev. Ko pripovedovalka znova zadiha, se tempo umiri. Občutek pomiritve nakažejo tudi prizori, podobni ledu, ki se postopoma drobi. Sledi stilizirana animacija – linije, nastlane po platnu, delujejo kot njeno breme, nato pa ob pišu vetra izginejo. Ostane le belo platno, ki predstavlja nov začetek. Vrnejo se podobe žensk z otroki in brez njih, ki tako kot pripovedovalka delujejo samozavestne, samostojne in zadovoljne.

Čeprav gre za fragmente domačih posnetkov različnih posameznikov, jih avtorici uspe povezati v intimno izpoved, za katero se zdi, da se kljub različnim podobam žensk odvija kronološko. Od deklic v krošnjah, razigranih mladenk ob morju, mladih mam in zrelih žensk vse delujejo kot ena oseba. Hkrati pa ravno raznolikost deluje univerzalno. Posnetki prazničnih dogodkov in počitnic lahko namreč pri vsakomur vzbudijo asociacije na podobne spomine.