Nesojena ljubimca

Romantična črna komedija Harold in Maude (Harold and Maude, 1971) se začne in konča s samomorom. Že sam začetek preseneti s Haroldovim obešenjaškim humorjem. Mračno vzdušje ob podobi njegovega samomora se hitro razblini, ko v sobo vstopi njegova mama in se na incident odzove kot na nekaj vsakdanjega. Začetek filma narekuje utrip zgodbe, polne absurda, črnega humorja, nasprotij in mrtvaških vozil.

Režiser Hal Ashby se igra s kontrasti, ki so še posebej opazni v osebnostih glavnih likov – predstavi ju kot karikaturi, ki v medsebojni simbiozi delujeta kot popoln par. Harold je s smrtjo obseden fant iz nefunkcionalne družine, katerega bogata in konservativna mama mu ne posveča prave pozornosti, saj ignorira njegove uprizoritve samomorov ter poskuša pomanjkanje topline nadomeščati tako, da ga spoznava s psihiatri, potencialnimi ženami, njegovim stricem (nekdanjo generalovo desno roko brez desne roke), ki ga poskuša navdušiti za služenje vojske … Harold je popolno nasprotje Maude, ki je življenja polna sedemindevetdesetletna hipijevka. Živi v opuščenem železniškem vagonu, v katerem se nahaja pravcat muzej spominov njenega življenja. Prosti čas si krajša z neupoštevanjem avtoritet in presajanjem od smoga zadušenih dreves nazaj v gozd. Sčasoma Harolda tudi popolnoma spremeni, kar je opazno v kostumografskih odločitvah – Harold se začne ogrevati za Maude in nositi svetlejša, manj formalna oblačila, s čimer se kaže njegov novoodkriti, svetlejši pogled na življenje. Drugače se začne tudi vesti, saj s pomočjo Maude odkrije drobne užitke življenja. Ko se zaljubi vanjo, se zaljubi v življenje samo.

Velik del humorja se pojavi v ponavljajočih absurdnih elementih in ironiji – Maude se v jeseni življenja zdi daleč bolj navdušena in živa kot pa bledolični Harold. Čeprav sta si nasprotna, sta si podobna v zanimanju, s pomočjo katerega se tudi spoznata – obiskovanje pogrebov neznancev, ki Harolda pripeljejo bližje smrti, Maude pa življenju. Film je poln subtilnih absurdnih elementov, ki vključujejo orkester, korakajoč mimo mrtvaškega avtomobila, ki namiguje na tesno povezanost življenja in smrti ter misel, da se življenje po smrti ne ustavi. Drugi izrazit absurden element je kraja s strani Maude pomanjšane glave iz Haroldovih rok, ki nakazuje, da je Harold zaradi nje dobesedno in metaforično izgubil glavo.

Ljubimca povezuje tudi dejstvo, da sta oba v preteklosti doživela simbolično smrt, ki ju je korenito spremenila – Maude je preživela koncentracijsko taborišče in v procesu izgubila moža, Harold je bil priča medli reakciji svoje mame, ko je prebrala lažno novico o smrti njenega sina v ponesrečenem kemijskem eksperimentu. Njuna reakcija na smrt in posledično na samomor je različna – medtem ko Harold okuša smrt z njenim uprizarjanjem, se Maude odloči za resnični samomor pri osemdesetih, kar je po njenem mnenju pravi čas za smrt. Elementi romantične zgodbe in bližine smrti so aluzija na nesrečna ljubimca Romea in Julijo, a je za razliko od tragične ljubezenske zgodbe konec Harold in Maude ambivalenten – po njenem samomoru Harold še zadnjič simbolično umre, saj zapelje avto s pečine, a zatem odpleše z zaslona med igranjem bendža, upoštevajoč Maudino željo, da naj brez nje še naprej uživa življenje. Črni humor in absurdni elementi pripeljejo do svetlega zaključka.