»Zakaj bi študirali za prihodnost, ki ne obstaja?« izreče mlada ugandska aktivistka Hilda, ko z mrkim pogledom motri otoke plastike, ki jih je naplavila reka v njenem domačem kraju.

Dragi otroci prihodnosti (Dear Future Children, Franz Böhm, 2021)

Koprodukcijski dokumentarni film Dragi otroci prihodnosti (Dear Future Children, 2021) spremlja zgodbe treh mladih aktivistk, Hilde, Paprike in Rayen, ki so se v času najhujših prevratov znašle v ospredju političnih gibanj. Med izpostavljenimi aktivistkami je mogoče hitro potegniti vzporednice – so študentke v zgodnjih dvajsetih, prihajajo iz delavskega razreda in so ne-bele ženske. V ozadju njihovih osebnih bojev se izriše politična nemirnost.

S čilsko aktivistko Rayen se sprehodimo skozi živahne in tople ulice njene soseske, stojnic s hrano živih barv in prepletanja različnih južnoameriških kultur. Dragi otroci prihodnosti ljudi v lokalnem okolju predstavi realistično, aktivistke in filmska ekipa se z njimi pogovarjajo kot z znanci. Mogoče je opaziti, da so natakarji v lokalih namrščeni, ko pripravljajo dnevno jutranjo kavo, ulični prodajalci se znojijo … V Čilu, ki vsako leto dvigne cene osnovnih dobrin, je boj pripadnikov delavskega razreda za vsakdanji kruh postal bolj surov kot kadarkoli, kar se odraža tudi v resnosti in natančnosti delavcev.

Metodo režiserja Franza Böhma zaznamuje avtentičnost in realizem ter posledično odprt, prijateljski odnos do deklet. Dragi otroci prihodnosti se izogne poenostavljeni upodobitvi močnih in odločnih aktivistk, ne dramatizira in ne napihuje njihovih bojev. Nasprotno, skuša se jim približati in jih prepričati, da se za kamero skriva njihov tovariš in zaščitnik. O slednjem pričajo toplo osvetljene podobe, ki prikažejo intimne pogovore z bližnjimi umrlih protestnikov in ranjenih aktivistov ter ostalimi organizatorji protestov in njihovimi domačimi. V kontrastu s počasnim in intimnim portretnim podobam se pojavijo nestabilni in tresoči se telefonski posnetki nasilja s protestov. S tem kontrastom se zoperstavi pogostemu medijskemu prikazovanju nasilnih protestnikov ter jih predstavi kot ranljive in čuteče posameznike.

Čeprav je tematika resnejše narave, skuša Dragi otroci prihodnosti končati na pozitivni noti. Kljub Paprikinemu strtemu duhu in Hildinemu nezaupanju v prihodnost generacije poskuša – čeprav s klišejskimi prvinami konvencionalnega dokumentarca – vliti upanje v boljši jutri.