Netopir v tebi

Mlada hrvaška režiserka Daina Oniunas Pusić v kratkem filmu Zver (Zvjerka, 2015) prikaže odnos med materjo in hčerko v letih. Po eni strani je odnos hierarhičen – hči je podrejena, celo naivna, čuti dolžnost skrbeti za fizično obnemoglo mater. Po drugi strani gre v odnosu za obojestransko psihično zlorabljanje, ki se skozi film stopnjuje (tudi v fizično).

Zlovešče vzdušje v filmu ustvari režiserka z zvokom in glasbo ter okoljem, v katerega je postavljeno dogajanje. Protagonistki sta tako ujeti v zaprtem stanovanju, prepolnem rastlin in nagačenih živali, izolirani od zunanjega okolja. Zunanjost vstopa v njun svet z zvočno podlago. Hči iz tega okolja izstopi tako, da izklopi svoj slušni aparat, ob tem pa jo popadejo nenavadni prisluhi, ki nakazujejo na glas njene slabe vesti. Dinamiko njunega odnosa prekine netopir, ki vstopi v dogajanje.

V filmu je kruta realnost staranja prikazana z elementi nadrealizma. Tesnobno vzdušje zavedanja lastne smrtnosti se ustvarja skozi bližnje plane obeh junakinj in uporabo barv in svetlobe. V nasprotju z zelenim ozadjem, ki simbolizira energijo življenja, sta junakinji prikazani v umirjenih, hladnih barvah. Netopir vstopi v zgodbo kot simbol zloveščnosti in še zaostri neuravnovešen odnos med mamo in hčerko. S tem film postavlja vprašanje o vlogi posameznika v odnosu – kdo je večja zver?